“Dedek, kdaj boš umrl?” To vprašanje je prišlo povsem nepričakovano med igro z mojim vnukom, ki je bil takrat star približno tri leta. V vrtcu je slišal, da je umrl dedek drugega otroka in to se ga je najbrž močno dotaknilo. Zbal se je, da tudi njegovega dedka nenadoma ne bo več. Rekel sem mu, da bom zagotovo živel še 20 let. “Kaj, samo še 20 dni?” Njegov občutek za čas še ni bil dovolj razvit, da bi lahko razumel daljše časovno obdobje. Ker sva se pogosto pogovarjala o Bogu, sem mu povedal, da naju bo varoval, dokler bova živela. Pri odraslem bi ta odgovor verjetno sprožil veliko novih vprašanj, vendar je bil moj vnuk videti zadovoljen.

Ko sem nekoč v bolnišnici obiskal vernico iz naše cerkve, sem sestro na oddelku vprašal za številko njene sobe. Odgovorila je: “Čisto zadnja soba levo.” Besedna zveza “zadnja soba” je v meni sprva sprožila grozljivo asociacijo. Toda vsi vemo, da za vsakega nekoč pride zadnja ura.

Psalm 90 je molitev voditelja Mojzesa. Le kaj je spodbudilo starega Mojzesa, da je zapisal ta psalm? Morda je bil sam star okoli 100 let. V kontekstu celotnega psalma postane jasno, da je Mojzes želel svoje življenje umestiti v Božji urnik. V bistvu gre tudi za vprašanje o smislu našega življenja in o pričakovanju tistega, kar morda še pride.

Mojzesova molitev odmeva tudi v naših srcih: Gospod, naj se zavedam svoje minljivosti! Prosim, pomagaj mi, da bom danes po tvojem Duhu smiselno urejal svoje življenje, da bo skladno s tvojo voljo.

Volkmar Höhn

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022