Nekega dne med opravljanjem vajeništva v ladjedelnici sem nenadoma zaslišal glasen klic: “Hans!” Takoj sem odhitel k šefu ladjedelnice. Toda ko sem se pojavil pred njim, je bil presenečen, saj klic sploh ni bil namenjen meni, temveč njegovemu sinu Hansu. To je bil navaden primer pomote.

Povsem drugače je bilo s slepim Bartimejem, ki je sedel ob cesti in prosjačil. Ko je slišal, da gre mimo Jezus, je zaznal življenjsko priložnost in vedno glasneje vpil: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!” (v. 47). Končno se je Jezus ustavil, se pogovoril s slepcem in mu vrnil vid.

Ta zgodba mi da misliti. Odločilni trenutek je, ko se je Jezus ustavil. Bil je na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Toda ob cesti je nekdo glasno klical na pomoč. Ko se je Jezus ustavil, se je vse spremenilo. Še trenutek pred tem so nekateri ljudje grobo kričali na slepca: “Utihni!” (prim. Lk 18,39), zdaj pa so hiteli k njemu, rekoč: “Veseli se, Jezus te kliče, vstani!” Ko te Jezus pokliče, je to dobra novica. Tega so se zavedali tudi prinašalci novice.

Ko se ozrem na svoje življenje, opazim, da sem bil vedno obdan z ljudmi, ki so mi jasno pokazali, da me kliče Jezus. Prvi je bil kolporter evangelist, ki mi je novembra 1950 rekel: “Pojdi z mano, pa boš videl!” Potem sem skoraj 20 let prodajal krščansko literaturo in se pogovarjal z ljudmi. Nato mi je moj pridigar rekel: “Mnogi od nas se bodo kmalu upokojili. Razmisli o tem, da bi se vpisal na študij teologije.” Ko sem diplomiral, so me prosili, naj ostanem v Friedensauu kot vodja doma in pozneje kot učitelj. Tako sem nadaljnjih 15 let preživel z mladimi. Zadnjih šest let svojega službovanja sem bil “poklican”, da služim kot dušebrižnik v cerkvenem okrožju.

Ko se danes ozrem nazaj, lahko s hvaležnostjo in veseljem rečem, da slepi Bartimej ni bil edini, ki so se mu odprle oči za njegovo prihodnjo pot, ko so mu ljudje sporočili: “Pogum! Vstani, Jezus te kliče!” (Mr 10,49).

Johannes Fiedler

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022