Kri pri večini ljudi vzbuja neprijetne občutke, a če si ogledamo kapljico krvi pod mikroskopom, smo lahko zelo presenečeni. Zaradi svoje sestave je kri osupljiv eliksir življenja. Kri je življenje! Toda zakaj je življenje (hebrejsko “duša”) v krvi, kakor piše v Tretji Mojzesovi knjigi?

V preteklosti civilizacijske bolezni skoraj niso obstajale. Glavni vzroki smrti so bile nesreče doma ali pri delu, vključno z napadi divjih živali, vojnami, nasiljem in celo porodom, če je povzročil hudo krvavitev. Takrat je bila nesreča usodna in zdravila ni bilo. Transfuzija krvi, ki se nam zdi samoumevna, je bila prav tako malo znana kot darovanje krvi, krvna banka ali antikoagulant. In če bi naj bilo darovanje krvi kdaj uspešno, je bilo nepredstavljivo, da bi darovalec preživel. Za rešitev življenja bi moral nekdo umreti, kajne? Zato so prvo uspešno transfuzijo krvi leta 1901 proslavljali kot čudež.

Medtem ko so zdravniki na Zahodu do 19. stoletja bolezni zdravili s puščanjem krvi, je na Vzhodu kri veljala za vir življenja. Zato je izraz “dati nekomu svojo kri” pomenil biti pripravljen umreti, da bi nekoga rešil pred smrtjo.

Izraz, ki se uporablja za to, je popolnoma enak tistemu, ki se v Svetem pismu uporablja za odrešenje [ali zveličanje]. Tega ni težko razumeti, saj je Jezusovo odrešenje uresničitev sanj: nekdo žrtvuje svojo čisto kri in tako reši naše življenje. Golgota nam prihrani večno smrt.

Ker smo ta starodavni pomen pozabili, se križ in Jezusova smrt kot rešitev za našo duhovno izkrvavitev zdita nekoliko nenavadna. Toda Jezus se temu ni želel izogniti, ker nas ljubi. To je razlog za globoko hvaležnost.

Sylvain Romain (po njegovi knjigi Praznik žrtve [Das Opferfest])

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022