Zgodba “Slepci in slon” govori o petih slepcih, ki so želeli vedeti, kakšen je slon. Potem ko jim je neki mož omogočil srečanje s slonom, so slepci pripovedovali o svoji izkušnji. Prvi je rekel, da je slon podoben stebru, saj je otipal slonovo nogo. Drugi je rekel, da je slon kot cev, iz katere priteče voda, ker je stal ob slonovem rilcu. Tretji je rekel, da je slon podoben vrvi, ker ga je držal za rep. Četrti je bil prepričan, da je žival podobna jadru, ker je otipal njegova ušesa. Zadnji pa je sedel na hrbtu živali in je menil, da je slon podoben ogromnemu griču.

Mi, ki vemo, kako je videti slon, lahko rečemo, da ima vseh pet do neke mere prav. Njihove izkušnje predstavljajo različne poglede na isto žival. Tako ljudje dojemamo tudi Boga. Podoba, ki jo imamo o njem, temelji na naši osebni perspektivi.

O Jezusovi mladosti ne poznamo veliko zgodb, le to, ki jo opisuje uvodno svetopisemsko besedilo. Marija in Jožef sta z Jezusom potovala v Jeruzalem na pasho. Na poti domov sta šele po prvem dnevu potovanja opazila, da Jezusa ni med potniki. Ostal je namreč v Jeruzalemu, v templju, z učitelji postave. Dvanajstletnik je bil radoveden in je postavljal številna vprašanja. Spraševal je o mnogih stvareh in o njih razpravljal z učitelji, saj se je zavedal, da to, kar je bilo povedano in se nanaša na Boga, zadeva njega osebno.

Ti dve zgodbi lahko prenesemo na našo vero in krščansko življenje. Napredovali bomo le, če bomo radovedni kot Jezus in bomo svoje znanje izmenjevali z drugimi, ko bomo postavljali vprašanja. Vsakdo ima z Bogom različne izkušnje, tako kot slepci s slonom, in vsak ga doživlja na svoj način. Bodimo odprti za druge perspektive in se nenehno pogovarjajmo o Bogu, da bi naša podoba Njega, ki je Eden, postajala vse boljša.

Anika Geiger