Chelsea Clinton, hčerka Hillary in Billa Clintona, je bila leta 1985 stara pet let. Zelo je imela rada film Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music) o pevski družini Trapp. Navdušena je bila nad tem, da je Trappovim uspelo pobegniti pred nacisti iz Avstrije v ZDA.

Leta 1985 je takratni predsednik ZDA, Ronald Reagan, ob 40. obletnici konca druge svetovne vojne želel obiskati vojaško pokopališče v Bitburgu, kjer so bili pokopani tudi pripadniki SS. Chelsea se je odločila napisati pismo predsedniku in ga prosila, naj ne gre v Bitburg, ker nacisti “niso bili zelo prijazni ljudje”. Pismo je okrasila s svojimi najljubšimi nalepkami s srčki in mavrico. Nekaj tednov je deklica vsako jutro tekla do nabiralnika in preverila, ali je iz Bele hiše prišla pošta. Bila je žalostna, ker ji predsednik Reagan ni odgovoril in ni preklical svojega obiska v Bitburgu.

Ko se je družina Clinton čez 18 let preselila v Belo hišo, je Chelseajina mama Hillary ustanovila oddelek, ki je bil zadolžen za odgovarjanje na pisma otrok predsedniku. Otrok nikoli ne bi smel imeti občutka, da ga ne jemljejo resno (Hillary in Chelsea Clinton, The Book of Gutsy Women, 2019, str. 40 f.).

Reaganov obisk v Bitburgu je bil v tistem času zelo kontroverzen. Presenetljivo je, da je imela petletna deklica več politične občutljivosti kot ameriški predsednik. Kako pogosto podcenjujemo inteligenco, presojo in občutljivost naših otrok! “Božje kraljestvo pripada ljudem, kot so oni,” pravi Jezus. Otroci so izredno dovzetni in polni zaupanja. Ne razočarajmo jih! Zaslužijo si skrb, pozornost in odgovore. Potrudimo se, da jim razložimo svet, tudi če sami marsičesa ne razumemo. Vedno pa jih lahko z zaupanjem vodimo k Jezusu, ki bo z razširjenimi rokami sprejel njih in vse nas.

Heidemarie Klingeberg

—

Copyright: © 2021 Advent-Verlag GmbH, Pulverweg 6, 21337 Lüneburg, Germany
Translation of work: Andachtsbuch 2022