9.september
Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ”Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?” To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh.
Evangelij po Janezu 8,3–6
Ozračje je bilo naelektreno. Jezus je zjutraj že učil v templju, ko so farizeji tja pripeljali žensko in jo postavili v sredino. Zagotovo so se zelo potrudili, da bi jo zasačili. Toda sploh ni šlo za njo, temveč za Jezusa. In kje je bil moški, ki bi ga prav tako morali pripeljati? Če je bil Nazarečan tako svet, kot je trdil, da je, potem bi gotovo moral zdaj izpolniti Mojzesovo postavo in seči po kamnih. Končno so ga ujeli past! Jezus pa je začel pisati po tleh.
Napetost med Jezusom in farizeji je bila res velika. Farizeji so se z Jezusom spopadali kot s “konkurenco”. Poskušali so ga obtožiti in odstraniti tako, da bi ga ubili. Jezus je po drugi strani učil takšno razumevanje Božje besede, ki se sklada z resnico. Farizeje je označil za hudobne, nekoristne, prešuštnike (Mt 16,4), hinavce, kače, gadjo zalego (Mt 23,13.33) in morilce (Lk 11,47.48; Jn 8,44). Ali si lahko predstavljamo, kaj je Jezus v tej situaciji pisal po tleh? Kar koli že je pisalo, obtoževalci so se zaradi tega tiho umaknili. Oni so bili tisti, od katerih bi lahko pričakovali zgledno vedenje, toda kaj se je zgodilo? Jezus je pisal v prah, njihovih grehov ni vklesal v kamen. S tem je nakazal, da je vsem navzočim na voljo odpuščanje. Do danes se ni nič spremenilo. Za vsakega posameznika ali skupino v tej zgodbi danes obstaja ustrezen ekvivalent.
Ko se je zgodnja Cerkev po Jezusovem vnebohodu in izlitju Svetega Duha razširila, so se veri pridružili tudi mnogi duhovniki (Apd 6,7). Lahko smo prepričani, da so bili med njimi tudi farizeji; med njimi je bil na primer Pavel (Apd 23,6). Jezus ne zaloputne vrat, temveč jih pusti odprta za vse, ki si želijo odpuščanja. To moramo imeti vedno v mislih.
Eberhard Schulze