Tema najstniške pogovorne skupine pri našem bogoslužju je bila “Tujec potrebuje zaščito”. To je aktualna in vroča tema, o kateri se v naši državi veliko razpravlja, toda med odraslimi. Najstniki v naši cerkvi so se zdeli manj zainteresirani. Morda zato, ker smo precej pisana skupnost in ker etnično poreklo naših mladih vključuje vse celine, razen Avstralije. Ljudje različnih barv kože in narodnosti že vrsto let prihajajo na naša bogoslužja in menijo, da jih to bogati. Kdor se je imel priložnost udeležiti generalne konference adventistične cerkve, ki poteka vsakih pet let in se je udeležijo predstavniki z vsega sveta, je bil zagotovo navdušen nad raznolikostjo kultur, ki jih združuje skupna vera.

Morda se zato kot svetovna cerkev nekoliko lažje spopadamo z Božjimi zapovedmi, kakršna je ta iz današnjega uvodnega besedila. Čeprav je bilo besedilo namenjeno izraelskemu ljudstvu (pred vstopom v Kanaan), je v meni sprožilo nekaj misli. Najprej je tu jasen Jezusov poziv, naj ljubimo Boga in bližnjega kakor sebe (prim. Mt 22,37–40). To velja za Božje vernike in Jezusove sledilce v vseh časih, saj je ljubezen bistvo Boga. To ljubezen razširja tudi na tujce, ki živijo sredi njegovega ljudstva.

Tu ni prostora za sovraštvo do tujcev, hujskanje, diskriminacijo ali izkoriščanje. ”Enake pravice in enake možnosti za vse,” nam pravi Božja beseda.

Seveda lahko pripomnimo: ”Jaz sem čisto tiho, nikomur nič slabega ne storim in vsakdo lahko živi tako, kot si želi.” Ali ni to dovolj? Toda ali ne pomeni “ljubiti kakor samega sebe” veliko več?

Ali živim tako, da me lahko ljubi tudi tujec? Ali sem v njegovih očeh resnično ljubeč, razumevajoč, prijeten, srčen in pripravljen pomagati?

Naj nam Bog vsak dan odpre oči, da bi opazili potrebe bližnjega.

Bernhard Stroh