Ali je sploh mogoče biti zmeraj vesel in hvaležen? Tudi v trpljenju, žalosti in bolečini? Ali ni ta zahteva v nasprotju s človeško naravo? Jaz to razumem tako: vsekakor ni mišljeno, da bi morali biti vedno v “veselem stanju”. Če bi to zahtevo uresničevali dobesedno, bi imeli na obrazu strašljiv zamrznjen nasmeh. Prav tako se ne strinjam s površnim nasvetom: “Saj ni vse tako slabo. Samo moli in vse bo v redu!” Ne, to ne bo šlo!

Kaj torej pomeni ta zahteva? Po mojem mnenju se je pomembno trezno in objektivno soočiti z vsako situacijo (primerjaj z 1 Tes 5,6). Upravičeno je na Boga nasloviti tudi pritožbo ali tožbo. Ko povemo, kaj nam leži na srcu, je to prvi pomemben korak k ozdravitvi. In potem? Na žalost za reševanje stiske ni splošnega recepta.

Toda lahko se oklenemo Jezusa in upanja, da je On tisti, ki nas drži za roko. O tem govorita 23. in 24. vrstica petega poglavja Pisma Tesaloničanom: “Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus. On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.”

Kako čudovita obljuba! Ko hodim “skozi temno dolino”, je On z menoj. Mislim, da je najpomembnejše to, da ne izpustimo njegove roke in ne obupamo – ali kot pravi 19. vrstica ne ugašamo Svetega Duha. Vse dokler smo povezani z Bogom – kar je praktično izvajanje zapovedi: “Neprenehoma molíte” (v. 17) – naši duši ne bo nič škodovalo. In prav to je lahko razlog za veselje in hvaležnost. Ni nujno, da se takšna radost izraža v glasnem veselju ali vzklikanju ”aleluja”. Kaže se lahko tudi v “sveti sproščenosti”. Vam in sebi želim takšno sproščenost.

Andre Zander