Pri vhodu v hišo je starejši moški v naročju držal majhno deklico. Deklica je jokala in ves čas klicala: “Mami, mami, mami!” Zelo se je trudil, da bi jo pomiril, a zaman. Nenadoma so se odprla vhodna vrata in na prizorišče je prišla mama. V roke je vzela svojega ljubega otroka in žalost je kmalu izginila.

Niso le otroci žalostni, kadar staršev ni v njihovi bližini; velja tudi obratno. Ana je primer ženske, ki hrepeni po otroku. Na kratko o zgodbi: Elkana je imel dve ženi, Penino in Ano. Penina rodila več otrok, Ana pa je ostala brez otrok. Čeprav je bilo to dejstvo za Ano dovolj težko, jo je Penina nenehno spominjala na njeno nezmožnost zanositi. To se je dogajalo zlasti takrat, ko se je družina vsako leto udeležila verskega praznika. Zdi se, da so se ti napadi dogajali v javnosti. Bog si je želel, da bi bil praznik vesel dogodek, toda Ani se zdel tragičen. Nekega dne je čustvena bolečina presegla njeno zmožnost prenašanja. V svoji stiski je izlila srce Bogu in po duhovniku Eliju prejela božansko spodbudo (1 Sam 1,9–17).

Tudi danes ljudi vseh starosti in družbenih razredov preveva žalost. Vzroki so različni; pogosto gre za izgubo v najrazličnejših oblikah. Najbolj nas prizadene, ko nenadoma ni več osebe, ki nam je bila blizu.

Kako lahko prizadeti premagajo takšna obdobja? Nekaj je gotovo: velike žalosti ni mogoče premagati s pritiskom na gumb. Pogosto potrebujemo veliko potrpljenja; čas lahko zaceli rane. Vredno je razmisliti tudi o Aninem izhodu iz globoke stiske. Svojo bolečino je predstavila Bogu, ki ji je priskrbel tolažnika, duhovnika Elija. Nekega dne je lahko molila: “Moje srce se raduje v Gospodu” (1 Sam 2,1). Kakšen preobrat! Bog lahko tudi danes žalost spremeni v veselje.

Wilfried Krause