Ta dobro znana in nazorna Jezusova prispodoba je navdihnila že marsikaterega slikarja. Spomnim se slike iz krščanske igre spomina, ki je na levi strani prikazovala široko avtomobilsko cesto, ki je v vratolomnih ovinkih vodila k prepadu, na desni pa je strma in kamnita pot vodila v gore, proti oddaljenemu vrhu. In kdo ne pozna znane pesmi “Bliže, Bog, k tebi le” in kitice “Ozka pač steza me kvišku pelja iz stiske zemlje te v radost neba”? (Pesmarica KAC, pesem št. 98.)

Vse to je zelo impresivno, vendar v Svetem pismu ni zapisano tako. Za ozko pot, o kateri govori Jezus, ni nujno, da je strma ali naporna ali celo nevarna. Vsekakor je omejena, vendar ne iz želje po nagajanju ali kot preizkušnja, temveč zato, ker po njej hodijo le redki. V tistih časih poti niso bile posebej izdelane, ampak so bile uhojene. Zato je pot ostala ozka, če so jo le redki našli in hodili po njej.

Vsak pohodnik je to že doživel. Slišal ali bral je o zanimivi poti do zanimivega cilja, vendar ni mogel najti odcepa. Ali manjka kažipot? Ali je zaradi časa zbledel in postal nečitljiv? Drugi romarji pred njim so hitro šli naprej in si prizadevajo doseči oddaljeni, vzvišeni cilj. Če bi vsaj pustili kakšen namig ali zaklicali od zgoraj! Ali ne bi bilo včasih bolje ustaviti se pri “ozkih vratih” in biti živi kažipot? Tudi zdaj tvegam, da bom z razlago Jezusove prispodobe pretiraval. Pot je namreč namenjena hoji in ne mirovanju. Jezus o sebi pravi: “Jaz sem pot” (Jn 14,6) – in ne stališče. Zakaj večina ljudi ne hodi po poti z Jezusom?

Pri teku se osredotočamo predvsem na svoje korake, pri hoji in romanju pa moramo biti pozorni tudi na sopotnika, ki je za nami. Ne želim upočasnjevati svojih bližnjih ali jih izgubiti izpred oči, temveč želim skupaj z njimi še naprej hoditi po ozki poti, da bo čim bolj shojena.

Joachim Kappler