Tu gre za res. “Tudi če bi hodil” ne pomeni: če bom kdaj v prihodnosti zašel v težave, temveč da sem jih že doživel. Tudi v najtemnejših obdobjih svojega življenja nisem bil in nisem sam!

Davidu se ni bilo treba zatekati v pobožni fantazijski svet, da bi obvladal svoje strahove. Lahko se je zanesel na to, da je Bog z njim tudi v “dolini smrtne sence” (CHR). To zavedanje je potreboval do konca življenja. Savel, njegov tast, ga je namreč več let poskušal ubiti. Med vsemi ljudmi je preganjanec našel zatočišče ravno pri Izraelovih sovražnikih, Filistejcih. Pozneje sta mu dva izmed njegovih sinov skušala odvzeti oblast in zasesti prestol, ker sta mislila, da lahko naredita bolje od svojega očeta. V družini so se pojavljale tudi druge težave – prešuštvo, posilstvo in uboj. To je bil vse prej kot idealen svet.

Nič nenavadnega, da na tej točki psalm preide iz tretje v drugo osebo, iz “on” v “ti”: “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.” Na splošno velja, da šele v “temni dolini” zares doživimo in cenimo Božjo navzočnost. Tudi verujoči ljudje morajo iti skozi temne doline, vendar nas Bog ne pošilja tja same, ampak gre z nami po nevarnih poteh; včasih nas celo nosi.

Z besedo “palica” je mišljena palica, na katero se je pastir naslanjal med dolgo hojo in s katero je usmerjal nazaj v čredo tiste ovce, ki so hotele iti po svoje. Bila je okovana z železom; z njo je branil čredo pred napadi od zunaj.

Zame to danes pomeni naslednje: tudi če pot iz nekega razloga postane nevarna, bo Bog poskrbel, da ostanem na njegovi poti, saj mi stoji ob strani.

Günther Hampel