Ali je “duh boječnosti” oziroma strahu 2000 let po Pavlovi izjavi še vedno aktualen? Ali ni vsak Kristusov sledilec že ponotranjil sporočilo, da se z Bogom ne moremo srečati s strahom, temveč sproščeno in z vzdignjenim pogledom? Po mojih izkušnjah vedno obstajajo kristjani, ki jih vodi velik strah – in s tem ne mislim na strahospoštovanje, ampak na resničen strah, ki se na primer kaže v pretiranem in vztrajnem prizadevanju za poslušnost. To me boli, ker to nikakor ni Božja volja za nas.

Še bolj pa opažam, da kristjani predstavljajo svojega “duha moči”. Vedno kažejo moč in se borijo v “dobrem boju”. Na prvi pogled občudujem ljudi, ki kažejo veliko misijonsko vnemo, vendar kot trajno stanje takšna napetost težko velja za zdravo.

Moje razmišljanje o tem besedilu me pravzaprav vodi v povsem drugo smer: moč, ljubezen in razumnost oziroma preudarnost tukaj razumem kot trojico, ki nastopa skupaj, ali če se izrazim slikovito, kot količke trikotnega polja, znotraj katerega se odvija moje življenje. Dobro je, če stojim točno na sredini tega trikotnika – na enaki razdalji od vsake od teh lastnosti. Včasih je potreben pristop k moči, veliko pogosteje pa pristop k ljubezni ali razumnosti.

Da, v tem trikotniku se lahko glede na okoliščine gibljemo sem in tja; ni se nam treba oklepati le enega od teh stališč. To svobodo gibanja vidim kot dar – ni mi treba biti vedno močan in se boriti, dovoljeno mi je tudi uživati v človeški bližini (ljubezen) ali se umakniti in molčati (razumnost/preudarnost).

Zame je pomembna še ena misel. Ko Pavel govori o moči, misli na nekaj povsem drugega, kot si običajno predstavljamo, namreč ne na svojo moč, ampak na svojo šibkost, s katero se je tudi sam še vedno boril. To se sprva sliši nesmiselno, a se nato razreši v enem najlepših zagotovil, ki nam jih je dal Bog: “Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti” (2 Kor 12,9). Bog je tisti, ki nas naredi močne, ljubeče in razumne. Hvala ti za to, Gospod!

Andre Zander