Tisti, ki so odraščali obkroženi s travniki, gozdovi ali parki, imajo 55 odstotkov manjše tveganje, da bodo kot odrasli duševno zboleli. Ta presenetljivi izsledek danske študije potrjujejo tudi druge raziskave, ki pravijo, da že 30-minutno dnevno zadrževanje na zelenih površinah bistveno zmanjša koncentracijo stresnega hormona kortizola. Kdor ima v bolnišnici sobo s pogledom na podeželje, hitreje okreva. Za zapornike, ki skozi zaporniška okna namesto betonskih dvorišč gledajo drevesa in polja, je manj verjetno, da bodo spet zagrešili kriminalna dejanja.

Narava ima očitno blagodejne, celo zdravilne učinke na telo, um in dušo. V nas proizvede nekaj pozitivnega. Nič nenavadnega, da je modri Stvarnik za človeka zgradil ekološko “zeleno hišo”. Človek naj bi jo obdeloval, ne pa izkoriščal ali uničeval.

Danes si težko predstavljamo, kako sta se prva človeka počutila, ko sta spoznavala na novo ustvarjeni raj, saj je bilo treba toliko odkriti. Obilica barv in oblik, vonjav in zvokov ju je najbrž osupnila. Imela sta ves dan – soboto – da sta uživala v tem edinstvenem čudežu, se ga dotikala, ga vdihavala in se mu čudila! Nepredstavljivo je, da bi takoj začela kopati in čistiti, saditi ali nabirati pridelek.

Čeprav svet ni več raj, nas večina naravo doživlja na blagodejen način. “Najbolj žive se počutimo, ko uporabljamo vse svoje čute in se povežemo z okoljem. Ko smo v naravi, se naši možganski valovi spremenijo. Telo izloča manj stresnih hormonov, srce bije bolj umirjeno” (Die Zeit, 20/2020, str. 28).

Bolj pazljivo ko se gibljemo v naravi, bolj zavestno jo bomo zaznavali. Kaj vse je mogoče slišati, videti, se dotakniti in čutiti v njej. Moto bivanja v naravi ni preoblikovanje in spreminjanje, temveč uživanje in občudovanje. Takšno ustvarjalno “brezdelje” prinaša bogate blagoslove in notranji mir – zdravilni sobotni počitek – tudi danes. Delo lahko počaka do jutri.

Rolf J. Pöhler