V začetku leta 1519 se je cesar Maksimilijan I. odpravil iz Innsbrucka na pot v parlament v Linzu. To je bilo njegovo zadnje potovanje. Ker je bolehal za rakom na črevesju, je verjetno slutil, da se mu bliža konec, saj je ukazal, naj njegovo truplo po smrti bičajo ter mu odstranijo vse lase in zobe. S temi zadnjimi spokornimi deli in posipanjem z apnom in pepelom si je “poslednji vitez” želel zagotoviti vstop v raj.

Čez nekaj desetletij je umrl njegov vnuk Karel V. Verske razmere so se z Lutrovo reformacijo temeljito spremenile. Svetopisemski nauk o odrešenju samo po veri – brez del pokore – je dosegel celó srednjeveško Španijo. Toledski nadškof je umirajočemu cesarju ponudil tolažbo: z vero v Božjo milost so mu po Kristusu odpuščeni vsi grehi. Prisotni inkvizitorji so bili nad tem zgroženi in so škofa obtožili “luteranske herezije”.

Toda resnice o grešnikovi pravičnosti brez dejanj pokore ni bilo več mogoče popolnoma izkoreniniti niti v južni Evropi. Osvobajajoči značaj evangelija je od takrat prinesel tolažbo, moč in upanje mnogim ljudem, ki jih je bilo strah za svoje odrešenje.

Petrovo pridiganje je najbrž imelo podoben osvobajajoč učinek na Kornelija in njegove bližnje. Apostol ni zahteval obrezovanja ali upoštevanja zapovedi judovskega izročila, da bi jih Bog sprejel (v. 28).

Odrešitev po veri v Odrešenika Jezusa Kristusa je torej bistvo evangelija. Niti naša morala, ki je še tako pomembna, niti naša življenjska disciplina, ki je še tako občudovanja vredna, niti naše versko znanje in dela, ki so tako nepogrešljivi za krščansko življenje, nas ne morejo pomiriti z Bogom. To lahko doseže le zaupanje v Kristusa in njegovo odrešenjsko delo, ki ga opravlja Bog.

Gospod Jezus, hvala za tvojo neskončno milost.

Hans Heinz