8.avgust
Ob koncu dvanajstih mesecev, ko se je sprehajal po kraljevi palači v Babilonu, je kralj spregovoril in rekel: ”Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva jaz sezidal za kraljevo hišo?”
Daniel 4,26.27
Bertolt Brecht je leta 1935 napisal pesem “Vprašanja delavca, ki bere”. Začne se z vprašanjem, kdo je dejansko zgradil mesto Tebe. V knjigah so navedena imena kraljev, vendar so fizično delo opravili drugi. Omenjen je tudi Babilon – kdo so bili graditelji tega mesta, ki je bilo večkrat obnovljeno?
Brecht je na obnovo Babilona gledal z vidika razrednega boja. Uporabil je ironijo: Nebukadnezar ni bil tisti, ki je gradil; gradili so njegovi sužnji. Kljub temu še danes, ko smo plačali in uspešno končali gradnjo stanovanjske hiše, rečemo: “Zgradil sem hišo!” Vendar verjetno nismo imeli vsakega kamna, opeke ali trama v svojih rokah. Uvodno svetopisemsko besedilo pravi, da je Nebukadnezar stal na obzidju svoje palače in poln zadovoljstva gledal mesto, ki so ga njegovi predniki in on sam pripeljali do takšnega sijaja. Malo pozneje je kralja doletela Božja sodba.
Kaj Bogu pri vsem tem ni bilo všeč? Kraljev ponos, samovšečnost in prevzetnost. Toda ali ne poznam tudi sam Nebukadnezarjevega občutka? Uspelo mi je rešiti težavo, rokopis je bil končno oddan ali pa sem nazadnje le dosegel želeni dogovor v podjetju. Kakšen občutek sreče! Ali niso to okoliščine, podobne Nebukadnezarjevim?
Vsekakor ni nič narobe, če se veselimo uspehov, vendar smo kot ljudje v skušnjavi razmišljati tako, kot opisuje Goethe v pesmi “Prometej”: “Mar nisi vse to sámo doseglo, sveto žareče srce?” Kdor razmišlja kot Nebukadnezar ali Prometej, živi nevarno. Njegova ošabnost in zagledanost vase Bogu nista všeč, domišljavost o lastni moči in pameti pa bo hitro zbledela.
Dragi Bog, zahvaljujem se ti, da mi je veliko stvari v življenju uspelo s tvojo pomočjo. Prosim te, pomagaj mi, da te ne pozabim, ko bom stal na vrhu uspeha!
Heinz Wietrichowski