Teden stvarjenja se je končal s klicajem. Božji počitek na sedmi dan ni dodatek ali dopolnilo. Sobota, dan, ko Bog komunicira s svojim stvarstvom, je vrhunec Božjega ustvarjalnega dela. Bog je počival, da bi mi lahko počivali v njem. Nato je blagoslovil soboto in jo posvetil, ker je sam svet.

Veliko stoletij pozneje, neki petek popoldne, se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Rimski vojaki so Jezusa, Boga – človeka, pribili na križ. On, ki je s svojo besedo ustvaril ta svet (Jn 1,1–3), je nemočno visel med nebom in zemljo. Majhna skupina njegovih privržencev je od daleč opazovala njegovo trpljenje. Velika množica pa se je posmehovala Stvarniku, ko je slišala njegove zadnje besede: “Izpolnjeno je” (Jn 19,30).

Tik pred sončnim zahodom tistega petkovega popoldneva so sneli njegovo polomljeno telo s križa, ga zavili v prte in položili v nov grob. Bog je spet počival – in stvarstvo je zadrževalo dih.

Duhovnike in pismouke je nenadoma zaskrbelo, ker so se spomnili Jezusovih besed, da bo vstal. Zato so si priskrbeli rimsko pogrebno stražo. A v jeruzalemskem templju se je ta sobota razlikovala od drugih. Kako naj duhovniki s krvjo žrtvenih živali poškropijo zaveso, ki je ločevala sveto od najsvetejšega, ko pa se je zavesa dan prej raztrgala od vrha do tal in se je zdaj videlo v najsvetejše?

Majhna skupina Jezusovih učencev je bila zbegana zaradi dogodkov preteklega tedna ter zgrožena, razočarana in prestrašena.

Sredi tesnobe, skrbi, razočaranja, strahu in slepega sovraštva je Jezus počival v svojem grobu. “To je bila nepozabna sobota za žalujoče učence,” piše Ellen White, “pa tudi za duhovnike, vladarje, pismouke in za ljudstvo /…/. Pasha se je praznovala tako kot stoletja poprej, medtem ko so tistega, na katerega je kazala, umorile zlobne roke in je ležal v Jožefovem grobu.” (Jezusovo življenje, str. 681)

Tako je sedmi dan Bog končal svoje delo in počival. Tedaj se je začelo odštevanje do novega stvarjenja.

Gerald A. Klingbeil