Smrt enajstletne učenke v Berlinu konec januarja 2019 je pretresla Nemčijo. Čeprav okoliščine njene smrti niso bile v celoti razkrite javnosti, je postalo znano, da si je vzela življenje, ker ni mogla več prenašati nenehnega mobinga.

Kaj pomaga proti mobingu (mobing je trpinčenje, šikaniranje, izživljanje)? Po mnenju socialnega delavca Jürgena Schmitta, ki ga na to temo citira članek v Spieglu, mobing lahko omejimo s preventivnimi ukrepi (zlasti z vzgajanjem vrednot in z jasnimi pravili), z “opazovalci človekovih pravic” v razredu (učenci, ki skrbijo, da se z nikomer ne ravna nespoštljivo), in če to ne pomaga, s pogovorom na štiri oči. Na koncu postopka se sklene poravnava med storilcem in žrtvijo, na primer z opravičilnim pismom, ki se prebere pred razredom.

To me spominja na postopek, ki ga Jezus opisuje v današnjem svetopisemskem besedilu.

Dogodek, v katerem je nekdo kriv, poskušajte najprej razrešiti zasebno, nato pa s pričami. Če to ni uspešno, je treba zadevo predložiti občestvu. To je presenetljivo sodoben postopek, ki ga lahko uporabimo tudi v današnjih krščanskih skupnostih. Konfliktov ne bi smeli pomesti pod preprogo, temveč bi jih morali obravnavati in reševati, po potrebi z zunanjo pomočjo, na primer z mediatorji. Pri tem cerkev (morda tudi cerkveni odbor) ne deluje kot sodišče, temveč pomaga krivcu spregledati, kaj je narobe.

Seveda je najbolje, če do tega sploh ne pride. Zato se lahko vsakdo vpraša, ali z drugimi ljudmi vedno ravna s spoštovanjem, ki si ga zaslužijo. Morda bom danes na to še posebej pozoren.

Thomas Lobitz