Adam in Eva sta bila pregnana iz raja zaradi sadeža; Mojzes je umrl, ker je udaril v skalo, Uza pa zaradi refleksnega giba. Nekatere svetopisemske zgodbe je zelo težko “prebaviti”. Mislimo si: ”Le kako je lahko dobri Gospod tako ravnal?”

Odgovor se skriva v posledicah omenjenih dejanj. Bog je “usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi” (2 Mz 34,6). Po drugi strani pa je del njegovega usmiljenja tudi to, da omejuje škodo, ki jo povzročijo naši prestopki.

Naše uvodno besedilo govori o Hananiju. Z ženo sta prodala njivo, del denarja zadržala (kar je bila njuna pravica), preostanek pa podarila Cerkvi. Vendar sta pred cerkveno skupščino trdila, da je njuna donacija celotna kupnina.

Sprva sta nastopila kot dobrotnika, kar jima je v zgodnji Cerkvi verjetno prineslo poseben ugled. Posnemovalce je tak zgled morda potisnil na eksistenčni rob, saj je Hananijeva laž znižala ceno zemljišč. Zakonca bi lahko preostanek denarja porabila za kaj drugega. Toda predstavljajmo si, da je kupec njune njive postal kristjan in pred cerkvijo povedal, da je za svoje zemljišče plačal dvakrat več od vsote, ki jo je navedel Hananija. To sta dve različni zgodbi. Komu bi verjeli – prišleku ali dolgoletnemu verniku Hananiju?

Najbrž je tukaj grozil nastanek verižne reakcije. Ker se, kot vemo, prijateljstvo ustavi pri denarju, sta Hananija in Safira ogrozila prihodnost zgodnje Cerkve. Zato je Bog posredoval!

Jezus pravi, da tisti, ki žali svojega brata, krši šesto zapoved – kakor če bi ga ubil. Ali je to res enako, kot če bi ga ubil? Morda v moralnem smislu! Toda posledice so zelo različne.

Zato nas Sveto pismo opominja s takšnimi svarilnimi primeri, da o svojih dejanjih ne razmišljamo le na ravni greha in odpuščanja, temveč skrbno premislimo o posledicah svojega ravnanja.

Sylvain Romain