V tistih časih je veljalo, da si v šoli pomemben, če si imel album z nalepkami – s posebej velikim številom nalepk. Med odmori smo se pogajali za nalepke in se igrali z njimi. Tudi jaz sem jih izmenjevala in se pogajala s svojo mlajšo sestro. Nekega dne sva se sprli, ker se nobena od naju ni strinjala s ponudbo druge. Glasno in burno sva se prepirali, dokler ni končno vstopil oče. Vendar nisva pokazali razumevanja in oče je nazadnje nemočno zmečkal vse nalepke, jih vrgel v koš za smeti in razdraženo odšel iz otroške sobe, ki je nenadoma postala tiha. Zgodba se je končala tako, da sva s sestro v joku, a ljubeče združeni poiskali nalepke, jih zgladili in druga drugi dovolili, da dobi tisto, kar si je prej tako vneto želela.

Očitno ljudem ni vedno lahko živeti v sožitju in miru drug z drugim. Zato ni presenetljivo, da se beseda “prepir” v prevodu Svetega pisma ”Upanje za vse” pojavi 202-krat, besedi “opravičilo” in “sprava” pa najdemo le trikrat oziroma dvanajstkrat. Pogosto se prepiramo zaradi malenkosti, toda zakaj nam je tako težko popustiti ali poiskati kompromis? Morda zato, ker se ego in ponos počutita zapostavljena. Pogosto nam je težko postaviti potrebe in občutke druge osebe na prvo mesto, saj se nam naše želje po priznanju in spoštovanju zdijo pomembnejše.

Predvsem kristjani smo poklicani, da z ljudmi ravnamo prijazno, ljubeznivo in razumevajoče, kakor je opisano v današnjem svetopisemskem besedilu. Biti razumevajoč pomeni želeti razumeti drugo osebo, kar lahko dosežemo z odprto in pošteno, a ljubečo komunikacijo: s spoštovanjem namesto z žaljenjem, z izražanjem želja namesto z očitanjem, z dopuščanjem drugemu, da zaključi, kar želi povedati, in z iskanjem skupnih rešitev.

Bodimo bolj razumevajoči drug do drugega in prosimo Boga, naj naše srce napolni s svojo ljubečo naravo, da se bomo sprejemali z vsemi razlikami in na vse gledali z Božjimi ljubečimi očmi. Žívimo v miru!

Nicole Günther