Pred nekaj leti se je v Novem muzeju v Nürnbergu zgodilo nekaj nenavadnega. Zbiratelj je muzeju posodil sliko umetnika Arthurja Køpckeja, zavarovano z 80.000 evri. Na njem je bila med drugim tudi križanka z napisom: “Insert words – Vpišite besede.” 90-letna obiskovalka muzeja, ki si je ogledovala sliko, je umetnikovo navodilo vzela zares in začela s kulijem izpolnjevati križanko, dokler je niso ustavili zgroženi pazniki.

Zadeva se je končala na sodišču: obtožnica jo je bremenila poškodovanja premoženja. Stara gospa je po svojem odvetniku pojasnila, da umetniškega dela ni poškodovala, “ampak ga je le dopolnila v umetniškem smislu”. Slika naj bi celo pridobila na vrednosti, saj je javnost navsezadnje izvedela zanjo šele zaradi njenega reševanja križanke.

Apostol Pavel je svoje delo služabnika Jezusa Kristusa primerjal s piscem pisem v starem Rimu. V tistem času so izobraženi sužnji svojim gospodarjem služili kot osebni tajniki. Tako imenovani amanuensis (“pomočnik”) je med drugim pisal pisma v imenu svojega gospodarja. Za Pavla so bili verniki v Korintu kakor zvitki pergamenta, na katere je pisal v imenu Jezusa Kristusa – ne s črnilom, ampak z Božjim Duhom.

Kaj je zapisano na tem nenavadnem papirju, je razvidno iz primerjave kamnitih plošč zakona in človeških src. Medtem ko je Bog na Sinaju svoj zakon vtisnil na kamnite plošče, ga zdaj vtisne v človeško srce. Tudi pogani s svojim vedenjem “dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih” (Rim 2,15). “Ljubezen je torej izpolnitev postave” (Rim 13,10).

V Novem muzeju v Nürnbergu so lahko napisane besede odstranili s topili, ne da bi pri tem pustili kakršno koli sled. Toda Božja volja in značaj, ki sta vtisnjena v vest, sta drugačna. Ničesar ne poškodujeta, ampak nas dopolnjujeta in tako za vedno povečata našo vrednost.

Rolf J. Pöhler