“… in, dragi Bog, prosim te, daj, da zdaj hitro zaspim, sanjam nekaj lepega in se jutri spet zbudim zdrava in vesela. Poskrbi, da jutri ne bom ničesar pozabila, zamudila, izgubila ali zlomila. Hvala ti, dragi Bog, amen.”

Kot osnovnošolka sem si zapomnila to formulo in z njo redno zaključevala svoje večerne molitve. Takrat sem verjetno upala, da mi to ne bo zagotovilo le dobrega spanca, ampak tudi razrešitev vseh morebitnih negativnih pripetljajev prihodnjega dne. Danes, ko sem odrasla, sem že zdavnaj spoznala, da so naš obstoj, naši odnosi in naša čustva neverjetno zapleteni in spremenljivi. Tudi molitev kot naša najintimnejša povezava z Bogom je tema, ki ima ogromno vidikov.

Luka v svojem evangeliju pripoveduje, da so učenci opazovali, kako Jezus moli. V njih se je pojavila želja po enako tesni povezanosti z nebeškim Očetom. Zanimivo je, da jim je Jezus nato povedal Gospodovo molitev.

Ali recitiranje te formule zajema vse možne situacije – kakor sem si kot otrok predstavljala vlogo svoje molitve? Težko, saj je Jezus takoj zatem povedal zgodbo o človeku, ki je ponoči moledoval nejevoljnega prijatelja, dokler ta ni privolil, da mu pomaga. Zagotovo ta prosilec ni preprosto ponavljal vedno istih besed, da bi izrazil svojo potrebo.

Čemu torej ta model molitve? Mislim, da nam je Jezus želel dati opomnik, ki nam kaže značilnosti dobrega odnosa z Bogom: 1.) Spominjanje Božje vsemogočnosti in veličine – iz tega izhaja naša zahvala za njegovo osebno pozornost. 2.) Prošnja za to, kar potrebujemo – na prvem mestu za Svetega Duha, za oskrbo, vodstvo, odpuščanje in nadvse pomembno sposobnost, da sami odpuščamo. 3.) Zavestna predaja Bogu, ki ima absolutni pregled in načrt za moje in tvoje življenje.

Hvala ti, Bog, da nas poznaš in ljubiš ter točno veš, kaj potrebujemo!

Martina Siefert