“Pavel, ali lahko to ponoviš?” so ga verjetno vprašali bratje in sestre v Korintu, ko so slišali to izjavo, saj je šlo za povsem nov pristop zgovornega apostola. Poznali so ga precej drugačnega – kot bistrega in ostrega teologa, filozofa in pridigarja, ki ni imel dlake na jeziku, ko je bilo treba poslušalcem pojasniti resnico in jasnost evangelija. To pa je nenadoma zvenelo povsem novo; imelo je prizvok nenavadne teološke skromnosti: “Ničesar drugega vam ne morem prinesti kakor odrešilno sporočilo o Kristusu, ki je umrl na križu na Golgoti.”

Pavel bi brez dvoma lahko ravnal drugače. To je dokazal v Atenah, takratni svetovni prestolnici filozofov. Kot filozof se je pogovarjal s filozofi in jim približal sporočilo evangelija na njihovi ravni. Imel je res občudovanja vreden miselni tok, vendar ni dosegel njihovih src. Posmehovali so se mu, norčevali so se iz njega kot iz blebetavca, iz njega, ki je bil vzoren učenec velikega Gamaliela. Verjetno te travmatične izkušnje ni nikoli pozabil, saj je spremenila usmeritev njegovega pridiganja.

Globoka izkušnja apostola Pavla se ponavlja tudi danes in dokazuje, da gre za brezčasno resnico: ljudje se za Kristusa ne odločijo zaradi argumentov, ki so ostri kot britev, temveč ko bistvo evangelija doseže njihovo srce. V Kristusu je Bog sam postal človek in s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem premostil prepad zla, ki je izgubljenemu človeštvu onemogočal dostop do Stvarnika. “To je edino sporočilo, ki zares šteje,” piše Pavel svojim sestram in bratom v Korintu ter tako izrazi večno resnico, ki je tudi danes edino sporočilo za rešitev ljudi. Kaj vam še vedno preprečuje, da bi mu odprli svoje srce?

Friedhelm Klingeberg