Jezus je bil obsojen na smrt na križu. Po izdaji, zanikanju, zaslišanju in obsodbi se je Jezus iz Nazareta znašel na zadnjem odseku svojega zemeljskega življenja. Cilj: kraj usmrtitve, Golgota, Kalvarija, kraj lobanje. Rimljani mu resda niso naročili, naj si sam izkoplje grob, vendar je bilo njegovo javno sojenje še veliko bolj kruto: obsojenec je postal prisilni delavec lastne usmrtitve. Obkrožila ga je zijajoča množica posmehljivcev, ki je pred tem vzklikala “proč z njim!”, zdaj pa je poskrbela, da bo res izginil.

Sprememba prizora: Oče se je po službi vračal domov. Ko je prihajal s polja, je razmišljal o zasluženem prostem večeru, a to se, žal, ni zgodilo. Simon iz Cirene je bil ob nepravem času na nepravem kraju. Njegova pot se je križala s procesijo, ki se je želela znebiti mučeniškega “judovskega kralja”. Nenadoma se je sprevod ustavil – Jezus je izčrpan padel na tla. Rimljani so tokrat očitno pretiravali z mučenjem, kar se je vedno lahko zgodilo. Vendar pa niso imeli časa za “motnje v obratovanju”. Križanje so morali končati pravočasno. Tudi oni so si želeli počitka.

Kaj pa Simon? Bil je priča tega dogodka. Prizor je bil grozljiv – ni mogel odvrniti pogleda! Medtem ko je še vedno poln sočutja opazoval dogodek, ga je neki rimski vojak zagrabil in prisilil, da nosi križ za Jezusom. Tako je mimoidoči Simon postal nekdo, ki je posegel v dogajanje. Človek, ki se je le slučajno znašel na poti, je nepričakovano odigral vlogo v načrtu odrešenja.

Kaj pa mi? Želimo služiti Bogu, vendar ne vemo vedno, kako, kje in kdaj. Potem se v našem življenju nenadoma zgodijo stvari, ki se nam zdijo tako nenavadne ali nevredne, da jih ne štejemo kot del Božjega načrta. Zunanje okoliščine nas včasih prisilijo, da “vzamemo križ” in “gremo za Jezusom”. Simon iz Cirene nam je pokazal, kako se to lahko zgodi.

Daniel Wildemann