Po letalski trombozi v mečih pred 20 leti sem se izogibal letov na dolge razdalje. Leta 2019 pa se je jeseni bližala obletnica poroke in z ženo sva želela iti v Kanado, da bi doživela indijansko poletje. Zato sem imel v prtljagi lahke kompresijske nogavice, aspirin in celo brizgo z zdravilom za redčenje krvi. Za odhodni let me ni skrbelo, a bal sem se nočnega povratnega leta. Ko sva dan pred poletom domov prek spleta rezervirala sedeže, sem videl, da so nama dodelili sedež pri oknu in sredinski sedež. Da bi imela malo več prostora za noge, sva rezervirala sedež pri prehodu in srednji sedež. Ko sva se skoraj zadnja vkrcala na letalo, sva presenečena ugotovila, da ni več prostega sedeža – razen sedeža pri oknu poleg naju. Ne samo, da sva imela čudovit razgled na jutranji prilet, ampak sva imela tudi dovolj prostora, da sva se lahko med spanjem resnično raztegnila.

Ko razmišljam o takšnih izkušnjah v svojem življenju, mi na misel pride svetopisemska beseda “blagoslov” – izraz, ki ga v vsakdanjem življenju uporabljam zelo redko. V našem jeziku ima izraz “blagoslov” načeloma pozitiven prizvok, zato ga povezujemo z nečim dobrim ali lepim. Če je nekdo uspešen, vse življenje ostane zdrav ali ima srečno družinsko življenje, potem pravimo, da je blagoslovljen. Seveda lahko vse to pripišemo trdemu delu, premišljenemu načrtovanju ali naključju, vendar mislim, da pogosto podcenjujemo vpliv Boga v svojem življenju. Bog ni prisoten le takrat, ko nas za las zgreši avto.

Božji blagoslov je bistvenega pomena za naše življenje. Je nekaj podobnega božanskemu “mazivu”, ki zagotavlja, da gladko teče nekaj, kar sicer ne bi teklo, da napreduje nekaj, kar bi se sicer zataknilo in podrgnilo, ter tudi blaži napetosti in trenja na medosebnem področju. Skratka, vse deluje bolje, če Bog blagoslavlja naše življenje.

Zato v Svetem pismu pogosto najdemo prošnjo, naj Bog obilno blagoslavlja tiste, ki ga ljubijo in so mu zvesti.

Tudi danes bom molil: “Gospod naj te blagoslovi in te varuje” – tudi mene.

Bernhard Stroh