Že 76 let se 8. maja spominjamo konca druge svetovne vojne. Takrat sem bil star 15 let in še danes se živo spominjam dni in tednov, ki so sledili. Vojna se je končala deset kilometrov od našega doma. Šestnajst protiletalskih topov čez cesto v našem predmestnem naselju je obnemelo. Jok alarmnih siren je utihnil, rjovenje bombnikov je zamrlo.

Hitro smo se navadili na tišino. Toda ko so nam pokazali grozljive slike iz koncentracijskih taborišč, so me prevzeli groza, strah in jeza. V tistih dneh se je zamajalo moje zaupanje v svet odraslih. Čutil sem, da sta bila moj idealizem in naivnost zlorabljena. Takrat sem sklenil, da ne bom nikoli več tekel za nobeno zastavo ali ideologijo.

Otrokom naklonjeni Američani so organizirali šolsko kosilo pod pogojem, da ga bomo jedli v učilnicah. Štirje od nas smo prepričali ravnatelja, da je naročil 17 obrokov za naš razred tudi med počitnicami. Kaj je 17 obrokov za štiri lačne dečke in ravnatelja? Čas do leta 1948 je bil posvečen preživetju brez kakršne koli orientacije in perspektive. Če je sploh obstajalo upanje, je temeljilo na govoricah, da naj bi se dodeljeni dnevni obroki povečali za 300 kilokalorij.

Poleti leta 1948 sem bil povabljen na srečanje adventistične mladine, da bi videl in slišal nekaj drugačnega. In res je bilo to popolno nasprotje mojemu mračnemu in neveselemu vsakdanjiku vajenca v ladjedelnici.

Vsak govor in pridigo sem vsrkal kot suha goba. Obkrožen sem bil z veselimi mladimi ljudmi. Pel sem pesmi upanja in zaupanja. Pozorno sem poslušal spodbudno Božjo besedo, ki je očitno bila namenjena meni. V tem krogu sem se počutil sprejeto in domače. Tisti konec tedna je moje življenje dobilo prihodnost in cilj. Danes, 73 let pozneje, se ni nič spremenilo. Zato se lahko iskreno strinjam s psalmistom Davidom: Hvala ti, Bog, da tvoja beseda daje novo življenje in nov začetek. Nikoli ne bom pozabil, kaj si naredil in še vedno delaš zame!

Johannes Fiedler