Olgini starši so se pred letom dni iz Poljske preselili v Pariz, vendar se še vedno niso zares vključili v novo okolico. Slabo sta govorila francosko in se pogosto znašla v zadregi. Ko sta na božični večer gospa in gospod Rosier iz četrtega nadstropja Olgino družino povabila na večerjo, se je Olga bala katastrofe. Njeni starši namreč ne praznujejo božiča, saj so Judje. Potem pa se je zgodilo presenečenje. Vrata jim je odprl starejši gospod in jih pozdravil v hebrejščini: “Hag sameah!” (“Vesel božič.”) Ime mu je bilo Rosenblatt – bil je oče gospoda Rosierja. Na okenski polici je stal hanuka svečnik. Povabljeni so bili na hanuko, saj sta božič in hanuka leta 1970 padla na isti dan!

O tej izkušnji pripoveduje Olga Mannheimer, ki se je leta 1969 s starši preselila s Poljske v Pariz po drugi poljski antisemitski kampanji. (Der andere Advent 2019/2020, 23. 12. 2019, Andere Zeiten e. V.)

Judje vsako leto novembra/decembra obhajajo osemdnevni praznik luči (hanuka) in se spominjajo ponovne posvetitve drugega judovskega templja leta 165 pr. n. št. Ta praznik simbolizira čudež svečnika v templju, ki naj bi osem dni gorel z majhnim preostankom oljčnega olja. Hanuka je čas, ko se družine družijo, pojedo skupen obrok in molijo, skupaj kuhajo in jedo, otroci pa prejmejo darila. Tako kot na božič.

V teh temnih časih ljudje prižigajo sveče, na kar spominja tudi obljuba preroka Izaija o Mesiji: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč.” Judje čakajo na prvi prihod Mesije, kristjani pa na drugi prihod. Vsi hrepenijo po njegovem prihodu, po tem, da bi v njihovih življenjih zavladala svetloba, da lahko pridejo domov, tako kot se prihaja domov za praznik luči ali za božič, kjer nas sprejmejo tisti, ki jih imamo radi.

Hanuka se letos praznuje od 7. do 15. decembra. Morda je to dobra priložnost, da skupaj prižgemo svečo kot simbol tega, da vsi čakamo na veliko luč, ki skozi našo temo sije vsak dan, ne le med adventom.

Heidemarie Klingeberg