V gozdu za našo hišo so stvari videti žalostne. Gozdna pot je postala neprehodna. Velika drevesa ležijo prečno čez pot. Podrlo jih je neurje lanske zime. Tam, kjer so nekoč mogočne smreke iztegovale svoje vrhove proti soncu, se zdaj v zrak dvigajo le še ploščata dna korenin. Starodavnega hrasta pred našo hišo pa ni prizadelo nobeno neurje. Tudi v sušnem poletju je bilo njegovo listje zeleno. Dolga leta je svoje korenine pogrezal v kamnito zemljo in je tako vedno našel dovolj vode in opore.

Pogoji, v katerih živimo danes, so zelo drugačni kot pred 2000 leti. Vendar je ena stvar ostala enaka. Tudi mi v življenju potrebujemo trdno oporo. Življenjski viharji, ki besnijo nad nami, niso manj siloviti, kot so bili takrat. Ozračje v naši družbi je v zadnjih letih postalo bolj napeto. Tisti, ki v kriznih časih nimajo trdne opore, se lahko prevrnejo kot smreka. Toda kje najti oporo, ki je obstojna, odporna na krize in neodvisna od družbenih razmer?

Apostolu Pavlu je bila zelo pomembna dobrobit cerkve v Efezu. Vedel je za izzive, s katerimi se je spopadala, zato je brez okolišanja razodel odkritje svojega življenja: Jezus Kristus je temelj našega odrešenja; on je skala in temelj Cerkve; on je živa voda, ki nam daje življenje.

“Zaupajte v GOSPODA vekomaj, kajti samo GOSPOD BOG je večna skala” (Iz 26,4). Ali je kaj bolj obstojno in trdno kot skala? Da, res obstaja zanesljiva in trdna opora našega življenja.

Ljudje že več kot 2000 let dvomijo o Jezusu Kristusu kot Odrešeniku in Zveličarju, toda On nikoli ni odpovedal. To lahko potrdijo številni ljudje, ki so svoje življenje povezali z njegovim. Potrebujemo trdno povezavo z njim – vez ljubezni. “Bodite čvrsto ukoreninjeni v njegovi ljubezni; na njej gradite,” se v drugem prevodu Svetega pisma (ŽNZ) glasi današnje besedilo iz Pisma Efežanom. Ljubezen nas zbližuje z njim in nam omogoča vztrajno rast. V tej gotovosti se nam ni treba bati nobene prihajajoče nevihte in nobenega vročinskega vala.

Albrecht Förster