V zraku je bilo veliko nezaupanja. Situacija je bila napeta, polna sumničenj in obtožb. Pred mnogimi leti je vernik cerkve v drugi državi sodeloval s tamkajšnjo tajno službo. Ko je zadeva prišla v javnost, so se nekateri verniki skupnosti počutili izdane. Nihče ni bil neposredno prizadet, vendar je bilo zaupanje izgubljeno. Oseba, ki je zagrešila izdajo, je sedela sredi skupnosti in molčala. Če ste jo pozorno pogledali, ste lahko videli, kako zelo se bori sama s sabo, kako zelo trpi zaradi preteklega vedenja in kako jo je groza naredila nemo. Iz njenih ust ni prišel noben zagovor, noben poskus razlage takratnega sodelovanja z državnimi represalijami, nobena prošnja za razumevanje. Samo molk. Po neskončnih, mučnih minutah, je iz njenih ust prišel en sam stavek: “Žal mi je!”

Občutil sem olajšanje, saj je bil pred nami človek, ki je hodil po poti, določeni v Svetem pismu, da bi se osvobodil svoje krivde. Zato sem upal na spravljiv odziv vernikov. Toda namesto tega sem slišal: “To ti je zdaj lahko reči! Toda ne verjamem ti! Pravo kesanje je videti drugače!”

Na čem pravzaprav temeljijo naši občutki, ko presojamo posameznikovo opravičilo? Ali morajo ob iskrenem kesanju vedno teči solze? Kako je potemtakem videti takojšen dokaz iskrenosti? Ali so tri besede premalo? Ali pa je mera, koliko sem bil prizadet, hkrati merilo za obseg opravičila?

V današnji svetopisemski vrstici nisem prebral ničesar podobnega. Bogu je pomembna iskrena izpoved, ne pa forma, prav tako njegovo merilo niso čustva ranjenega in razočaranega človeka. Kesanje je opustitev nekega ravnanja in tako kot spokorjenje ni nič drugega kot spreobrnjenje k Bogu. Ali je kesanje iskreno, pogosto lahko prepoznamo šele pozneje po spremenjenem vedenju skesanega. V trenutku priznanja lahko o njegovi iskrenosti sodi le Bog. On ponudi roko sprave in mi moramo ravnati enako.

Heinz-Ewald Gattmann