Ljudje si v življenju običajno prizadevamo za blaginjo in blagostanje, za uspeh in dobiček, za slavo in čast. S tem načeloma ni nič narobe, vprašanje je le, za kakšno ceno si prizadevamo to doseči. Kaj uporabljamo, da bi dosegli uspeh in prestiž? Čas in denar, moč in talente? V kolikšni meri to počnemo in predvsem s katerimi vrednotami? Nekateri imajo samo eno vrednoto: napredovati čim hitreje in čim dlje, tudi s komolčarstvom in celo s prikrito mislijo, da ima vsak človek svojo ceno; z drugimi besedami: da je vsakega človeka mogoče kupiti.
To je ena od tem, ki jih Friedrich Dürrenmatt obravnava v svojih dramah in romanih. Ta švicarski pisatelj bi bil danes star 100 let. V tragikomediji Obisk stare gospe (Der Besuch der alten Dame) opisuje vaško skupnost, ki pusti, da jo za veliko vsoto denarja kupi stara dama in nazadnje ubije vaščana, ki se mu gospa želi maščevati. Dürrenmatt svoji življenjski izkušnji – »denar je moč« in »ljudi je mogoče kupiti« – tukaj z nekaj ironije pripelje do skrajnosti.
V evangelijih Jezus pogosto govori o imetju in bogastvu. Prav tako načeloma ne nasprotuje lastnini, niti ne zagovarja revnega življenjskega sloga. Vendar ga skrbi naš odnos do materialnih stvari: Ali je to najpomembnejša vrednota v našem življenju? Ali usmerja naše misli in dejanja? Kaj smo pripravljeni vložiti v to? Tudi Jezus to vprašanje v uvodnem svetopisemskem besedilu pripelje do skrajnosti. Na eni strani piše »pridobiti ves svet«, na drugi strani pa »zapraviti svoje življenje«. Toda življenje – v končni fazi večno življenje – nima protivrednosti, ni ga mogoče kupiti. Iz konteksta je jasno, kaj je mišljeno s tem: beseda je o hoji za Jezusom. Tisti, ki dovolijo materialnim stvarem, da jim preprečijo slediti Jezusu, bodo utrpeli trajno škodo – izgubili bodo sebe. Toda tisti, ki bodo sledili Jezusu, bodo dobili življenje, da, večno življenje!
Hvala ti, Gospod, da ti lahko zaupamo in da nam daješ tako bogate darove.

Roland E. Fischer