Farizeji so pripadali visoko motivirani “elitni skupini”. V Jezusovem času jih je bilo približno 6000. Po svojem razumevanju so bili oni pravi verniki. Spoštovali so Božjo besedo in se zavzemali za njeno zanesljivo posredovanje. Da bi se zaščitili pred prestopanjem zapovedi, so postavili zaščitno “ograjo”, sestavljeno iz množice posameznih predpisov. Tako so na primer določili 1521 dodatnih pravil samo v zvezi s spoštovanjem sobote. Nekateri farizeji so verjeli, da bo Mesija prišel, če bo izraelskemu ljudstvu le en dan uspelo upoštevati vsa pravila zakona. (Ti podatki so iz knjige Georgea R. Knighta, The Pharisee’s Guide to Perfect Holiness, 1992.)

Cariniki so bili pobiralci davkov za rimsko oblast. Pri tem je dosti denarja šlo tudi v njihov žep, zaradi česar so bili izredno nepriljubljeni. “Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne” (v. 13–14).

Gospod je sprejel cestninarja, ne farizeja. Narobe svet! Ali ni bilo nepravično, da Bog ni nagradil prizadevanj pobožnega človeka? Ali je ves trud zaman ter vsa prizadevanja in žrtve za “pravo vero” zapravljena? Kaj je storil narobe ta dobri, prizadevni in goreči farizej?

“Ko bi vendar razumeli, kaj misli Bog, ko pravi: ‘Ne menim se za vaše žrtve in darila, temveč želim, da ste sočutni!'” (Mt 9,13 ŽNZ) je rekel Jezus farizejem, ki so bili razburjeni, ker se je družil “s takimi prostaki” (v. 11 ŽNZ).

Ošabnost, samopravičnost in vzvišenost pobožnih so se ohranile vse do danes. Pogosto so dobro prikrite, toda Gospod se ne pusti prevarati.

“Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” Nimamo razloga, da bi zviška gledali na druge in bili ponosni na svojo pobožnost. Imamo pa tisoč razlogov, da se Bogu vsak dan zahvalimo za njegovo nezasluženo milost, ljubezen in usmiljenje.

Heidemarie Klingeberg