Slavni slikar je dobil naročilo, naj naslika Aleksandra Velikega. Vendar se je pojavila težava. Aleksander, zmagoviti vojskovodja, je imel na čelu grdo brazgotino, ki mu je ostala od vboda. “Kaj naj naredim?” je razmišljal slikar. “Če bo brazgotina na sliki vidna, bom iznakazil portret. Če pa je ne bo, slika ne bo več ustrezala resničnosti.” Potem se je umetnik domislil rešitve. Naslikal bo vladarja v drži misleca: Aleksander bi se naslonil na komolec in si s kazalcem prekril brazgotino na čelu.

Tudi mi se moramo soočiti z izzivom, kako se spopasti z neprijetnimi dejstvi v svojem življenju, s svojimi slabostmi in slabostmi svojih bližnjih. Sveto pismo nam daje nekaj smernic v 1 Kor 13,4.5: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje, ne vede se nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega” (CHR). Kdor resnično ljubi, ne nosi slabosti svojega bližnjega v središče javne pozornosti. Prav tako ne komentira vsakega stavka drugega in o tem poroča tretjim osebam. Neredko se zgodi, da zakonca, otroke, sodelavce ali sosede prikažemo v negativni luči in jih javno izpostavimo, kar povzroči veliko čustveno škodo. Ali nismo tudi mi krivi tega?

“Prijazna beseda zdravi in oživlja,” pravi uvodno besedilo iz Pregovorov in jasno pove, da imamo vsi potrebo po dostojanstvenem in spoštljivem ravnanju. Jezus, ki sovraži greh, nam je pri tem zgled, saj se z grešnikom sreča z neskončno ljubeznijo. Jezus vsakogar vabi, naj pride k njemu, sprejme njegovo odrešenje in mu dovoli, da ga spremeni.

Tudi danes so priložnosti, da se vadimo v potrpežljivosti ter pripravljenosti odpuščati in ljubiti, saj vemo, da nas je Jezus prvi ljubil.

Dagmar Heck