Princ Harry in njegova žena Meghan sta 8. januarja 2020 naznanila, da se nameravata v prihodnosti odpovedati statusu članov britanske kraljevske družine. Poleg tega se je prejšnje leto pet od sedmih vnukov švedskega kralja Gustafa odpovedalo nazivu “kraljevska visokost”, da bi v prihodnosti lahko živeli kot zasebniki.

Očitno so se končali časi, ko princ romantično zamaknjen pripelje svojo Pepelko na grad in se začne njuno pravljično življenje. Zdi se, da vsakodnevno bivanje pod lupo globalne pozornosti in podrejanje zastarelim protokolom jasno izničuje prednosti državno financiranega in posledično materialno brezskrbnega življenja.

V družbi, v kateri je Pavel živel in pisal današnje svetopisemsko besedilo, je obstajala praksa, da so premožni pari brez otrok izbrali mladega odraslega moškega z dobrimi značajskimi lastnostmi in mu predali svoje družinsko ime. Besedilo ne le odstopa od tega, temveč daleč presega takratno prakso, saj pravi, da smo tudi brez kakršnih koli posebnih prednosti ali lastnih zaslug prišteti ne le kraljevski temveč Božji družini. Ta posvojitev nas osvobaja tega, da bi si morali z upoštevanjem pravil in zakonov zaslužiti sprejetje. Namesto da bi morali slediti vsiljenemu “dvornemu obredu”, smo kot dediči ljubljeni takšni, kakršni smo, in smo deležni slave, ki jo je Bog pripravil za svoje kraljevske otroke.

Kako se počutite, ko pomislite na svoje članstvo v Božji kraljevski družini? Vas obremenjujejo domnevni predpisi, tako da bi se kot Harry in Meghan raje odpovedali svojemu privilegiranemu statusu, da bi čutili manjši pritisk? Ali pa se počutite kot Pepelka, ki je bila izbrana in obdarjena s čudovito prihodnostjo?

Pogosteje želim razmišljati o tem, da nisem sužnja, temveč dedinja božanskega kraljestva. Želim, da to oblikuje moja čustva ter da bodo ljudje okoli mene čutili moje navdušenje in pripadnost!

Martina Siefert