Čakanje! Na kaj čakamo danes? Ko sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vozil skozi Saharo in se nam je pokvaril avto, se je eden od nas odpravil v Alžir, da bi dobil potrebne rezervne dele. Drugi smo ostali v puščavi in čakali, da se vrne. Računali smo, da se bo prijatelj vrnil v tednu dni, toda pričakovani čas je minil. Takrat še ni bilo sodobnih komunikacijskih sredstev. A nekega večera se je prijatelj nenadoma vrnil. Splačalo se je čakati!

V življenju čakamo na veliko stvari. Včasih se potrpežljivo vztrajanje izplača, včasih ne. Eksistencialni filozof in ateist Samuel Beckett je v svoji tragikomediji absurda Čakajoč na Godota prikazal nesmiselnost čakanja na Boga. Dva potepuha čakata in čakata, a Godot – za katerega sploh ne vesta, ali obstaja, ne pride.

Jezus je zgoraj zapisano priliko iz Evangelija po Mateju 25 povedal tik pred svojo smrtjo. Poleg tega je ob številnih drugih priložnostih opozarjal na svoj drugi prihod, ki ga kristjani čakamo. Navzven so si bile svetilke gotovo zelo podobne, celo “ravni olja” v njih od zunaj ni bilo mogoče izmeriti. Danes je veliko ljudi, ki upajo na Jezusov prihod, vendar vsi niso dobro pripravljeni nanj. Tako kot so zaspale vse device, tudi številni kristjani postajajo zaspani.

Toda kaj pomeni dobra in pravilna priprava? Vsak je odgovoren za svoje duhovno stanje. Ko se Jezus vrne, da bi svoje ljudstvo vzel v nebesa, moramo biti pripravljeni. Duhovne priprave si ne moremo “kupiti” ali “izposoditi” v zadnjem trenutku. Gre za razvijanje osebnega odnosa z Bogom, ki bo trajen.

Johannes Weigmann