31.oktober
Vsakemu izmed vas je Bog dal kakšen poseben dar. Uporabljajte te darove tako, da pomagate drug drugemu in da posredujete drugim Božje blagoslove.
Prvo Petrovo pismo 4,10 (ŽNZ)
Jezus je dejal: “Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi” (Mt 20,28 CHR). Za svoje učence si je želel: “Največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik” (Lk 22,26). Apostol Pavel je skupnost zelo nazorno imenoval Kristusovo telo in jo primerjal s človeškim telesom (1 Kor 12). Vsi morajo “enako skrbeti drug za drugega”, da bi se izognili “razprtijam” (v. 25). Vodstvene službe so pomembne, kot je razvidno iz 28. vrstice, vendar so “telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, še bolj potrebni” (v. 22).
V mnogih cerkvah niso vsi verniki enako pomembni, kar se tiče zavzemanja za evangelij, saj se cerkev v postkonstantinskem obdobju deli na duhovništvo in laike. Beseda kler (grško kleros) pomeni “delež”. Uporablja se za vse, ki so prejeli zakramentalno posvečenje, pri čemer je razlika med višjim in nižjim klerom. Laik (izpeljanka iz grške besede laos = ljudstvo) je nekdo iz ljudstva; v splošnem pomenu nekdo, ki nima strokovnega znanja. Še danes se lahko zgodi, da se nekateri sklicujejo na pristojnosti in pravice svoje službe, čeprav Sveto pismo govori le o “služenju”, drugi pa so povsem zadovoljni, da niso študirali teologije, in tako radi prelagajo odgovornost “na tiste tam zgoraj”. Oboje bi bilo treba popraviti, če želi cerkev živeti po svetopisemskem vzoru.
Izvajanje tega Božjega “programa” ni lahka naloga, je pa zelo lepa in koristna. Z njim lahko začne vsaka krajevna cerkev in pri tem se ne sme nikoli ustaviti! “Vsak naj služi drugemu z darom, ki mu ga je dal Bog. Ko na ta način uporabljate raznovrstne Božje darove, jih uporabljate pravilno” (1 Pt 4,10; svoboden prevod). Pri tem ne gre za samouresničitev. Milostni darovi so namreč Božja darila, zato slava pripada samo njemu. Božja cerkev bi morala to neposredno izraziti že tukaj in zdaj.
Josef Butscher