Čeprav je v supermarketih velika izbira eksotičnega in lokalnega sadja, so mi na primer manj lepa jabolka v sadovnjaku pogosto bolj okusna kakor visoko kultivirana “rožnata lička” v izložbi.

Tudi besedilo iz Evangelija po Mateju govori o drevesih in sadju, o njih pa beremo  tudi v drugih odlomkih Svetega pisma. Jezus je podobo drevesa in njegovih sadov uporabil v priliki v pogovoru s farizeji. V skladu s to prispodobo kakovost sadeža kaže na drevo, na katerem je zrasel. V zvezi z ljudmi to pomeni, da njihove besede (“sad”) kažejo, kakšna je njihova notranjost, “srce” (“drevo”) (v. 33–35).

Ali se včasih ne ustrašimo samih sebe, ko razmišljamo o tej temi? Koliko navidezne prijaznosti ali celo predsodkov, razvrednotenja sočloveka, skrivnega sovraštva, zavisti, pomanjkanja odpuščanja ali kritičnosti je še vedno v nas? Ko Sveto pismo pravi, da bomo morali na sodni dan dati račun za vsako “ničvredno besedo” (v. 36) – ali to pomeni, da je bil ves moj trud, da bi živel pravično pred Bogom in ljudmi, zaman?

Ne! Kajti kdor veruje v Jezusa Kristusa, ni sam. Božja beseda nam zagotavlja, da nas Bog ljubi (Jn 3,16 in druga besedila). Če sklenem zavezo z njim na podlagi njegove nadomestne smrti na križu, potem je in ostaja moj Odrešenik, Zagovornik in najboljši Prijatelj. Iz tega sledi, da moje življenje – moje “srce” – zaznamujejo odpuščanje, gotovost, mir in ljubezen.

Kdor hodi z Jezusom, ga stik z njim naredi za “dobro drevo”; njegova “usta govore, česar je srce prepolno” (CHR). Kogar je Bog sprejel (v. 36), mu ni treba več skrbeti. Po Jezusovi volji ga bo Sveti Duh pripravil za novi Božji svet, v tem zemeljskem življenju pa bo blagoslov mnogim ljudem. Zato lahko kot Jezusovi prijatelji veselo in s polnim zaupanjem sprejmemo njegove besede: “Saj vaše srce določa, kaj govorite” (v. 34 [prevod iz nemščine]).

Albrecht Höschele