»Hej, tukaj ne moreš ležati! Ljudje tukaj hodijo noter in ven.« Pastor Krogh je stal pred vrati svoje cerkve in gledal mladega moškega, očitno brezdomca. Ta je obotavljajoče vstal. Pastor mu je odprl vrata in se ustavil. Z njegovega obraza razberemo, kako ga muči spoznanje, da bo nekomu onemogočil dostop do Boga in do hiše, kjer se lahko sreča z njim. »Poslušaj, lahko se uležeš notri. Cerkev je odprta,« je naslovil neizrečeno prošnjo za pomoč v mladeničevem pogledu.

Ta prizor iz danske televizijske serije Herrens veje (Ride Upon the Storm/Die Wege des Herrn) izpostavlja znano težavo: kot cerkev in skupnost služimo le določenim okoljem in smo s tem zadovoljni.

Toda klopi se počasi praznijo, mi pa postajamo zaskrbljeni. Zdaj se nam zdi, da smo imeli preozko stališče do ljudi in da nismo obravnavali krogov, v katerih je na primer več mlajših ali takšnih, ki živijo in izgledajo precej drugače od povprečnega vernika naše cerkve.

Pavel v Prvem pismu Korinčanom 9 govori o svobodi, o zakonu in v zadnjem delu poglavja o svojem razumevanju poslanstva. Pravi, da je njegova glavna naloga ljudem govoriti o Bogu – saj drugače sploh ne more – in opisuje, kako to dela: tako, da poskuša »najti skupni jezik z vsemi ljudmi«. Za kaj takega morate najprej stopiti v stik z ljudmi in se z njimi ukvarjati. Veliko bolj pomembno pa se mi zdi načelo, ki je v ozadju: predpostavljene so skupne značilnosti. Pavel se ne želi osredotočiti na stvari, ki razdvajajo, temveč želi poiskati vrednote in vprašanja, ki povezujejo, da bi se pogovor lahko nadaljeval. Morda ponekod v praksi to ni tako enostavno, vendar bi to zame, za mojo skupnost in cerkev moralo biti načelo, na katerem temelji naša komunikacija z drugimi. Želim biti tista, ki odpira vrata – kakor pastor Johannes Krogh.

Nicole Spöhr