Jeruzalemski tempeljski kompleks priča o veličastnemu arhitekturnemu dosežku, ki sem ga nekoč med potovanjem po Izraelu lahko občudoval tudi sam. Cilj vodenega ogleda jeruzalemskega podzemlja je bil predor, katerega vhod je v bližini znamenitega Zidu žalovanja in poteka globoko pod mestom približno 500 metrov vzdolž zahodnega opornega zidu tempeljskega griča. Okrutni Herod Veliki je poskrbel za gradnjo templja. Za razširitev planote je zgradil tudi ta oporni zid, katerega vidni nadzemni del je Zid žalovanja. Če želite v predor, je dobro, da nimate klavstrofobije. Na slabo osvetljeni poti smo šli mimo ogromnega klesanega kamna, težkega približno 500 ton, in majhne niše, kjer se je k molitvi zbralo nekaj žensk. Zakaj so molile tu spodaj? Ker je to kraj, ki je najbližji najsvetejšemu delu nekdanjega templja. Ta bližina jim je veliko pomenila.

Kljub mojstrskemu gradbenemu delu se je Jezus zdel bolj malo navdušen. Zanj je bilo masivno obzidje priložnost, da izrazi svojo zaskrbljenost za pogubno prihodnost mesta. Napovedal je popolno uničenje stavbnega kompleksa, kar so si Judje njegovega časa težko predstavljali. Današnji obiskovalec tempeljske planote se lahko prepriča o dobesedni izpolnitvi prerokbe.

Dogodek je prispodoba za naš čas. Stvari, ki se nam zdijo neizpodbitne, se lahko že jutri porušijo. Gotovosti lahko izginejo že naslednji dan. Vendar se Jezus ni ustavil pri napovedi uničenja; na obzorju zgodovine je pustil več kot le žarek upanja. Njegov opis dogodkov se zaključi z obljubo, da se bo vrnil z veliko močjo in slavo na nebeških oblakih (Mr 13,26). K Bogu lahko molimo tudi danes, za kar ne potrebujemo fizične bližine nekdanjega templja. Odločilna je notranja bližina, ne stavba. Tudi danes nas bo sprejel z dobrodošlico.

Matthias Müller