Psalme upravičeno imenujemo molitev tisočletij. Vse do danes niso izgubili svoje duhovne moči. Pesnik Rainer Maria Rilke je zapisal: “Psalmi so ena redkih knjig, v katero se lahko človek popolnoma poglobi.” V tej svetopisemski knjigi so prepričljivo opisane vse vrste osnovnih človeških izkušenj. Od obupanih žalostink in nujnih prošenj do zahvale in vznesenega čaščenja Boga – v njih so izražena najrazličnejša čustva vernikov.

Psalmi s svojo brezčasnostjo in univerzalno veljavnostjo povezujejo Staro in Novo zavezo, judovstvo in krščanstvo ter ljudi vseh veroizpovedi. Jezus Kristus in apostoli so pogosto citirali psalme. S psalmom na ustnicah je Gospod končal svoje trpljenje (Ps 31,6).

Psalmi so umetniška dela. So polni lepote in poezije ter sledijo jezikovnim zakonitostim umetnosti pesnjenja. Eden takšnih umetniško-stilskih pripomočkov je na primer akrostih, ki je še posebej viden v Psalmu 119. Vrstice se začnejo z zaporednimi črkami hebrejske abecede.

Psalmi so pogosto tudi pesmi, ki jih spremljajo številna glasbila (Ps 150) in se pojejo izmenično. Poleg tega jih posnemajo in poglabljajo različne duhovne pesmi, ki so nastale v preteklih stoletjih.

Psalmi so molitve. Moliti psalm pomeni govoriti Bogu in se pogovarjati z njim z besedami, ki jih je navdihnil Bog. To moč razkriva že nekaj besed najkrajšega psalma (Ps 117): “Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva. Zakaj silna je nad nami njegova dobrota, Gospodova zvestoba traja na veke. Aleluja!”

Psalme se je vredno naučiti na pamet, da bi se jih spomnili v trenutkih hvaležnosti in veselja ali depresije, nemoči in žalosti. V blagoslov nam bo, če si bomo vsak teden odbrali nekaj časa zanje. Petek zvečer je lahko takšen miren čas za brskanje po dragocenem zakladu tisočletnih molitev.

Heidemarie Klingeberg