Trije oceani na svetu so v povprečju globoki od 3000 do 4000 metrov, v Tihem oceanu pa so izmerili največjo globino, ki presega 11.000 metrov. Morja so zato veličastna podoba Božje veličine in neizčrpnosti. V Svetem pismu ponazarjajo njegovo ljubezen in pripravljenost odpustiti; s svojim odpuščanjem dobesedno prekrije vse človeške krivde. Prerok Mihej pravi: “Spet se nas bo usmilil, poteptal bo naše krivde. V globine morja boš zagnal vse naše grehe” (Mih 7,19).

Ko ogromno, globoko in neizčrpno morje Božje ljubezni prekrije vse naše grehe, so nam resnično odpuščeni in izbrisani. Takrat jih ne smemo več prinašati na dan in se mučiti z njimi. Nasprotno, svetopisemsko besedilo v 4. poglavju Pisma Rimljanom pravi, da moramo biti srečni in osvobojeni.

Ko Bog naše grehe potopi v morje svoje ljubezni, postavi znak z napisom: “Ribolov prepovedan!”

Apostol Janez nam v svojem prvem pismu zagotavlja, da lahko po Očetovi ljubezni dobimo zagotovilo, da smo Božji otroci in s tem dediči. Tudi če ne živimo vedno kot Božji otroci in imamo zato slabo vest, smo lahko prepričani o odpuščanju: “Pa tudi če bi nas vest obsojala, vemo, da je Gospod večji in nas pozna celo bolje od naše vesti in ve vse o nas. Če pa nas vest več ne obsoja, lahko pridemo h Gospodu z veseljem in popolnim zaupanjem” (1 Jn 3,20.21 ŽNZ).

Božja ljubezen in njegova pripravljenost odpustiti naše grehe sta nam še bolj nedoumljivi in neskončni kakor neraziskane morske globine. Zato se bom pridružil Davidovi hvalnici: “Hvalil bom Gospoda z vsem svojim srcem; vse v meni naj hvali njegovo sveto ime! Hvalil bom Gospoda in nikoli ne bom pozabil, koliko dobrega mi je storil. Da, odpušča mi vse moje krivde in me ozdravlja vseh mojih bolezni!” (Ps 103,1–3 [prevod iz nemščine])

Franz-Josef Eiteneier