Neki pastor, ki ga poznam, je moral v bolnišnico. Tam se je pogovarjal s svojim posteljnim sosedom, ki se je imel za ateista. Ta ni razumel, kako lahko nekdo še danes verjame v Boga in dela kot pastor. Pastor mu je na kratko odgovoril: “Najini pogledi niti niso tako zelo različni. Vi verjamete, da Bog ne obstaja. Jaz verjamem, da Bog obstaja. Rahla razlika je le v besedici ‘ne’, a oba verjameva.” Po tem pogovoru, ki mu je sledilo še nekaj drugih, se je razvilo prijateljstvo. Izkazalo se je, da nekdanji bolnik sploh ni bil tako prepričan o svojem stališču, kot je bilo sprva videti.

Kaj je svetopisemska vera? To je zaupanje, da Bog drži svoje obljube ter da se lahko trdno in s popolno gotovostjo zanesemo nanj, četudi ga še ne vidimo ali ne doživljamo – vsaj nekaterih stvari ne. Tako pravi besedilo iz Pisma Hebrejcem. Ali je to preveč zahtevno? Ali Bog od nas vedno pričakuje slepo zaupanje? Nikakor ne, saj smo doživeli izpolnitev večine njegovih obljub. Vzemimo na primer obljubo, ki nam jo je dal po potopu: “Dokler bo trajala zemlja – ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali” (1 Mz 8,22). Česa drugega niti ne poznamo, toda menjavanje letnih časov sploh ni samoumevno. Kljub velikim spremembam zemeljskega podnebja ritmično menjavanje letnih časov doživljamo še danes.

Tudi prerokbe o Jezusovem prihodu, življenju, smrti in vstajenju so se izpolnile do potankosti. V Danielu 2 najdemo celo oris svetovne zgodovine do Jezusove vrnitve – in večina tega se je že uresničila.

Zakaj torej tako pogosto dvomimo, da bo Bog naredil, kar je obljubil? V vsakdanjem življenju ne dvomimo, da ima voznik avtobusa vozniško dovoljenje, ko vstopimo, ali da nam bo farmacevt dal pravo zdravilo. Bog pričakuje le to, kar na podoben način delamo neštetokrat vsak dan.

Günter Schlicke