Te besede pišem na počitnicah na Irskem. Na tem čudovitem otoku smo že tretjič. Vedno znova me prevzamejo lepota pokrajine, zeleni travniki, čista voda, čist zrak in prijazni ljudje. Tu je svet še vedno v redu.

Trenutno v svojem domačem okolju doživljam nekakšno mrzlico konca sveta – v družini, v cerkvi in celo med prijatelji, ki s cerkvijo nimajo ničesar skupnega. Krepi se mnenje, da se mora naš svet v naslednjih 30 ali 50 letih končati, ker preprosto ne more več tako delovati. Za to mnenje je dovolj prepričljivih razlogov: podnebne spremembe, jedrsko oboroževanje, skokovito naraščanje prebivalstva, množične migracije, propadanje družbe, neuspeh političnih naporov, nepravično razporejeno bogastvo in tako naprej.

Po drugi strani pa je verjetno vedno obstajalo stališče, da so “ti časi” še posebej slabi, da se stvari ne morejo več poslabšati in da je zato konec sveta blizu.

Moje počitnice na Irskem me spominjajo, da naš svet ni tako grozen, kot nam pogosto govorijo. Ko z odprtimi očmi pogledam lastno domovino, v njej še vedno najdem veliko dobrih in zdravih stvari.

Nikakor ne želim zamolčati težav tega sveta, vendar se tudi ne želim vznemirjati. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, nam je Bog obljubil, da bo On svet trdno držal v svojih rokah do takrat, ko ga bo temeljito obnovil. Njegovo zagotovilo iz Prve Mojzesove knjige je zame eno najlepših svetopisemskih besedil. Še posebej se me dotakne prav zato, ker prihaja iz Božjega srca, iz njegove notranjosti.

Dokler bo zemlja obstajala, smo soodgovorni, da jo varujemo in skrbimo zanjo. Martina Lutra so menda vprašali, kaj bi naredil, če bi jutri bilo konec sveta. Odgovoril je, da bi danes posadil jablano. Takšna bi morala biti tudi naša drža. Kljub vsem težavam in skrbem se lahko popolnoma zanesemo na Božjo roko, ki varuje nas in naš svet – ne le na Irskem!

Andre Zander