Ko je bilo leta 2013 geslo serije ProChrist “Dvom in čudenje”, se mi je to zdelo pogumno in iskreno. Pogumno, ker dvom pogosto razumemo kot nekaj, proti čemur se moramo boriti. Pošteno, ker do zdaj še nisem srečal resnega kristjana, ki se mu ne bi bilo treba občasno ali celo pogosto spopadati z dvomi.

Prav gotovo Bog želi, da ne dvomimo. V Lutrovi opredelitvi vere v Hebrejcem 11,1 je ‘ne dvomiti’ osrednji element. Toda ob natančnejšem pregledu se zdi, da ne gre za popolno odsotnost dvoma, temveč za zaupanje namesto dvoma. Če ne bi bilo možnosti dvoma, ne bi potrebovali vere. Jezus je to jasno povedal Tomažu v zgornjem svetopisemskem besedilu. Tisti, ki imajo pred seboj nesporen in otipljiv dokaz Jezusovega vstajenja, ne potrebujejo vere. Zato so tudi naši človeški poskusi, da bi nedvomno dokazali obstoj Boga, obsojeni na neuspeh. Bog tega ni želel. Želi le, da z zaupanjem sprejmemo njegove besede, ki so dobro utemeljene, vendar ne tako nedvomne, da bi vera postala odveč.

Vedno znova opažam, da se Bog v nasprotju z nami, ljudmi, s to resničnostjo spopada brez težav. Toda ali ne bi morali prav mi imeti več razumevanja za dvome drugih?

Kratka zgodba, iz katere je vzeto naše današnje svetopisemsko besedilo, me spodbuja, da se pošteno spoprimem s svojim (notranjim) bojem. Da, Jezus je želel, da bi Tomaž močno veroval in ne dvomil o poročilu svojih prijateljev. Toda za Tomaža je bilo vstajenje tako neverjetno, da je pričakoval otipljiv dokaz. Jezus mu je odgovoril brez očitkov, vendar je izpostavil to, kar odlikuje vero.

Kako lahko torej kljub dvomom živim v veri? Tako, da dvome pustim tam, kjer je zanje najbolje poskrbljeno: pri Bogu. On se mojih dvomov ne boji. Razkriva se mi na način, ki krepi mojo vero, tako kakor se je Tomažu. Vendar se ne vsiljuje. Želi si, da ga spoznavam, on pa mi bo postavljal izzive.

Torej: pogumno in pošteno!

Alexander K.