David je trpel. Videl je, da je resnica poteptana in da zlikovci, prevzetni hvalisavci, lažnivci, prevaranti in morilci neovirano počnejo svoja zla dejanja. Kako je to mogoče?

Ali so bile to težave nekakšne temačne prazgodovine? V pridigi na gori blagrov izvemo, da sta obrekovanje in blatenje tudi umor, da so polresnice tudi laži in da je etično ravnanje bolj povezano z našimi nameni kakor s tem, kako se kažemo navzven.

David je moral ublažiti svojo jezo, zato je v roke vzel glasbilo. V njegovi pesmi žalovanja, obtožbe in hrepenenja se okoliščine zaostrijo: “Obtoži jih krivde, o Bog, naj padejo zaradi svojih naklepov; zaradi njihovih mnogih hudodelstev jih odženi, saj so se ti uprli” (vr. 11).

Davidu je bilo vsega dovolj: ”Kako dolgo bo to še trajalo?” V življenju so obdobja, ko se dnevi začnejo s podobnim vzklikom. Takrat je dobrodošlo vsako znamenje, ki kaže na spremembo. Nekateri prevodi 4. vrstice pravijo tako: “Zgodaj zjutraj ti pripravljam daritev in natančno opazujem.” Psalmist postane izvidnik, ki pričakuje, da bo Bog poskrbel za spremembo.

V svojem obupu se je zatekel k Bogu, ki ga je ščitil. Skril se je za njegov ščit in rekel: “Veselili se bodo vsi, ki pribegajo k tebi, in na veke bodo prepevali, ker si jim bramba, in radovali se bodo v tebi ljubitelji tvojega imena. Zakaj ti blagoslavljaš pravičnega, ti, Gospod, delaš, da ga milost krije kakor ščit” (vr. 12–13 CHR).

Prelomnica nastopi, ko se David ”uskladi” z Bogom. Sprva ne gre za zunanji preobrat, saj Davidovi in Božji sovražniki še naprej ravnajo hudobno, temveč za notranji. David se je ločil od svojih negativnih izkušenj in stopil pred Boga: “Gospod, vodi me v svoji pravičnosti” (vr. 9).

Včasih nam ne preostane nič drugega, kakor da čakamo in pričakujemo Božjo navzočnost in njegovo vodstvo. Lahko se zgodi, da naše hrepenenje po pravičnosti ne bo izpolnjeno. Takrat se lahko skupaj z Davidom oklenemo spoznanja, da bo Bog “zgodaj zjutraj /…/ slišal moj glas” (vr. 4 CHR).

Daniel Wildemann