To, kar je opisano tukaj, je nenavadno. Apostol Pavel opisuje ljudi, ki pripadajo Jezusovi cerkvi. Ker so se pustili voditi Svetemu Duhu, jim je Bog odprl oči za težave njihovih bližnjih. Odkrito so želeli obračunati s tem, kar ni prav v Božjih očeh. Običajno se ljudje odzovemo obrambno in nervozno, ko nas kdo opozori na naše grehe. Tu pa se zdi nenavadno, da se nekdo ob tem veseli, razume, najde svobodo in navdušeno hvali Boga. Spozna, da Bog deluje v tej cerkvi, in je za to hvaležen. Kako je to mogoče?

To svetopisemsko besedilo nas uči nekaj o naravi Svetega Duha. On je Duh resnice (Jn 15,26). Odpira nam oči za resničnost, za povezave med vzroki in posledicami ter za to, kaj je prav in narobe. Toda to še ni vse. Sveti Duh je hkrati tudi Duh ljubezni (1 Jn 4,7–21). Resnica brez ljubezni je lahko groba, neznosna in uničujoča. Takšna resnica ne prihaja od Boga. Resnica je samo tisto, kar je določeno z Božjo dobroto. Tisti, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu, se ne sprašujejo le: Ali je to, kar je rečeno, res? Temveč se poleg tega vprašajo: Kaj je dobro in kaj pelje k dobremu? Kako se lahko ljubeče odzovem na to, kar vidim? Ne sprašujejo le: Ali je to pošteno in zanesljivo? Ampak tudi: Kaj pomaga in kako lahko pomagam? Prizadete osebe ne pustijo same.

Kaj je pomagalo osebi, o kateri poroča apostol Pavel? Prišla je v cerkev in prisluhnila. Vendar ji ni pomagalo le to, kar je bilo povedano, temveč tudi način, kako je bilo povedano. Prav vzdušje v tej cerkvi ji je pomagalo priznati svoj greh in doživeti odrešitev.

Gospod, naj bom danes do ljudi resnicoljuben in ljubezniv.

Lothar Wilhelm