Konec aprila je “svetovni dan vonja”. To je dobra priložnost, da se zavemo, kako fenomenalen organ je naš nos. S svojimi od 10 do 30 milijoni čutilnih celic ne razlikuje le 10.000 vonjav, kot je dolgo veljalo, temveč več kot bilijon! To so odkrili raziskovalci na Univerzi Rockefeller.

Izguba čuta za vonj, na primer po travmatski poškodbi možganov, je zelo neprijetna. Vonj je pomemben vidik doživljanja resničnosti in je povezan s tem, kar nam je všeč, in s tem, česar ne maramo. Povezava med vonjem in čutenjem je med drugim očitna tam, kjer ne moremo “vohati” drugih ljudi [v prenesenem smislu: ne moremo jih prenašati].

V 115. psalmu pisec primerja živega Boga Stvarnika, ki “lahko ustvari, kar hoče”, z  mrtvimi maliki, ki so “delo človeških rok”. Imajo oči, ušesa, nos, usta, roke in noge, vendar ne morejo ne videti ne slišati ne vonjati ne govoriti ne delovati ne hoditi. Kdor se zanaša na take bogove, je tako rekoč zapuščen. Presenetljiv je sklep, ki ga izpelje pisec: “Kakor oni so tisti, ki so jih naredili, vsak, ki zaupa vanje – postanejo togi in mrtvi – vsi, ki zaupajo v take malike” (v. 8). Z drugimi besedami, umetnik ne le ustvari umetniškega dela, njegovo delo oblikuje tudi njega. “Povej mi, kaj ustvarjaš, in povedal ti bom, kdo si.”

Kdor zaupa v bogove, ki jih je sam ustvaril, izgubi občutek za živega Boga, ki mu edinemu pripadata čast in čaščenje (v. 1). Izgubi svoj duhovni “voh”, zmožnost “otipati in najti” Boga (Apd 17,27). Ne čuti več številnih Božjih “molekul vonja” in postane neobčutljiv kakor malik.

Zato moramo poskrbeti, da bodo naši duhovni receptorji ostali nedotaknjeni in da bomo še naprej razvijali svoj “nos” za “nebeške vonjave”.

Rolf J. Pöhler