Kako hvalevredna odločitev! Po priznanju krivde prednikov in molitvi kesanja v devetem poglavju se Izraelci odločijo za temeljit korak: Stvari bomo počeli drugače kot naši predniki! Bogu obljubljamo, da mu bomo zvesti. Zato se celo zavezujemo s prisego.

Čez kakšnih 470 let, v Jezusovem času, lahko vidimo, kaj je nastalo iz tega: svetohlinska družba, zamrznjena v strogih verskih vzorcih. Če je pravilno ravnanje odločilno merilo vere, zlahka pride do takšnih rezultatov. Potomci tistih, ki so se srečno vrnili v Izrael, so našli izgovore ter se izognili namenu Božjih zapovedi in prisegi svojih očetov. Nova zaveza je zato polna dokazov o njihovem hinavskem ravnanju.

Spoštujem dobro voljo Izraelcev Nehemijevega časa, toda tudi oni so sledili pogubnemu verskemu načelu: če postane upoštevanje zakonov preveč pomembno, zlahka spregledamo dejstvo, da je delujoča, osebna povezanost z Bogom veliko odločilnejša. Takšna povezanost raste iz pogleda na Boga, iz sprejemanja njegovih zamisli in vrednot za nas osebno. Ljudje, ki radi živijo v razmerju, ga ne želijo obremenjevati, po drugi strani pa si želijo dobrega stika in čim večjega soglasja v njem. Vendar takšnega pozitivnega odnosa ni mogoče predpisati ne z zaprisego niti z deklaracijami. Vsak poskus, da bi ga izsilili, bo propadel. Takšno razmerje je treba skleniti le prostovoljno in z veseljem. Nikogar ne morete vzgojiti vanj, lahko le kažete takšen odnos. Zakone in prisege je mogoče zaobiti, poštenega in delujočega odnosa pa ne. Tisti, ki jih takšen odnos zanima, ga želijo razvijati in poglabljati, saj jih to najbolj bogati. Tako raste živa vera.

Heinz-Ewald Gattmann