Čez nekaj dni bomo odtrgali zadnji list našega koledarja. Vendar v teh jutranjicah to ni zadnji list, saj je pred nami še seznam avtorjev [v tiskani izdaji]. V njem so našteti tisti, ki so nas spremljali in bogatili v preteklih 365 dneh.

Presenetljivo je videti, kako širok spekter ljudi je zastopan. Nazivi, kot so diplomirani teolog, doktor teologije, upokojenka ali babica, nikakor ne označujejo posameznikove vrednosti, temveč sporočajo, da so ti različni ljudje molili in prejeli dobro misel (ali več misli) ter se potrudili, da so jo zapisali.

Iz priimkov je mogoče sklepati, da sta oče in sin – ali morda bližnja sorodnika – sodelovala pri skupnem projektu. Nekateri od piscev so zelo mladi, opazimo pa tudi podatke, kot na primer “rojen leta 1926”,  torej ljudje, ki kot Mojzes, Kaleb in Daniel tudi v starosti niso omagali v svoji veri. Skoraj slišim njihovo petje: “Hvalil bom Gospoda vse svoje življenje” (Ps 146,2 EKU). Želim se pridružiti tej pesmi!

Vsako jutro je moja prva misel: “Gospod, kako čudovito je, da živim (po določeni starosti in intenzivnem ritmu življenja to ni več samoumevno). Zato, dragi Bog, ta dan pripada tebi. Naredi najboljše iz vsakega trenutka! Naj bodo vse moje moči posvečene tebi.” Naslednje jutro spet ista molitev. Tako ne živim enkrat, ampak vsak dan znova.

Knjiga z jutranjicami za naslednje leto že leži neodprta na moji mizi. Na zadnjih straneh je sicer mogoče prebrati nova imena, a nekaj znanih manjka. Zaspali so v Gospodu ali pa so morda preveč zaposleni, da bi pisali. Upajmo, da se nihče ni utrudil v veri!

Leta 155 je cesarski namestnik zahteval od Polikarpa, škofa v Smirni, naj prekolne Kristusa. Njegov odgovor je bil: “Že 86 let sem njegov služabnik in nikoli mi ni storil nič slabega. Kako naj izdam svojega kralja, ki me je odrešil?”

Tudi v novem letu še naprej slavimo Gospoda in mu ostanimo zvesti, dokler smo živi!

Sylvain Romain