Česa vse ni doživel prerok Elija! Zmagoviti, a krvavi spopad z Božjimi sovražniki na gori Karmel. Potem beg pred kraljico Jezabelo, ki ga je hotela ubiti. Nato izgorelost v zapuščeni pokrajini. Elija je bil na koncu svojih moči. Najraje bi vse pustil in umrl. Toda Bog se ni strinjal s tem. Poskrbel je, da se je prerok počasi postavil na noge. Elija je imel svojo predstavo o tem, kako je videti Bog: velik in osupljiv. Toda Bog se ni pojavil v močnem vetru, potresu ali ognju, pač pa v tihem, nežnem šumljanju. Ni prišel hrumeče, ampak tiho. Ne silovito, ampak mirno – v pravem Božjem slogu.

To je bilo najbolj očitno, ko je Bog sam prišel na zemljo v Jezusu Kristusu in postal človek. Namesto palače se je zadovoljil s hlevom. Namesto zastav so na vrvici plapolale plenice. Namesto častne straže so se v čast dojenčku Jezusu poklonili nerodni in okorni pastirji. In na koncu se Jezus ni zmagoslavno postavil na vrh, ampak je mučno umrl na križu. Pozneje nam je apostol Pavel povedal, da je bil Bog v Kristusu in je svet spravil s seboj (2 Kor 5,19).

V skromnem Jezusu je Bog napisal veliko zgodbo, ki jo nadaljuje tudi danes. Njegovega vodstva ne doživljamo po zunanjih, mogočnih znamenjih, ampak s poslušanjem nežnega glasu. Bog nam je dal svojo Besedo in svojega Svetega Duha, da bi nas vodila. Vodil nas bo po tihem šepetu Svetega Duha v našem srcu. Toda mnogi ljudje si želijo več kot to. Nekateri mislijo: Imam velike težave. Potrebujem velika znamenja! Toda mi ne potrebujemo tega, saj Boga po Svetem Duhu prebiva v nas. Ko nas bo vodil, bo to naredil od znotraj – s tihim glasom.

Horst Jenne