Nekaj je na tem, kar piše v zgornji svetopisemski vrstici. Vera in zaupanje v Boga, torej krščansko življenje, ima svoje lepe in težke plati. Vera v vsakdanjem življenju pomeni, da mi svetopisemska vrstica včasih pove več, včasih manj ter da sta molitev in izpovedovanje vere drugim včasih enostavnejša, včasih težja. Kaj pa zaupanje v Boga, v Kristusa in v ljudi v našem življenju? Tudi tu je toliko stvari, zaradi katerih vedno znova dvomimo. To so predvsem izkušnje, ki spremenijo življenje, kot so bolezen, smrt, neprijaznost in drugi konflikti, ki pustijo svoj pečat.

Ne gre le za verski “zagon”, za čudovit občutek zdaj se počutim popolnoma varnega ob Bogu. So tudi težki dnevi. Včasih se nam zdi, da bi raje obupali kakor zaupali. To lahko gre tako daleč, da se vprašamo, ali je sploh vredno in kakšen smisel imata vera in zaupanje v Boga. Potem nam besedilo iz Pisma Hebrejcem pogumno stopi naproti in pravi: Tega, kar vam v življenju lahko nudi toliko pomoči in opore, ne morete preprosto zavreči. Tako razumem te besede – ne zavreči zaupanja, temveč ga obdržati, ohraniti in se ga potrpežljivo držati.

K temu nas spodbuja Pismo Hebrejcem. Dodal bi le to: Ko čutimo, da izgubljamo zaupanje v Boga, je dobro, da se s tem ne sprijaznimo. Raje začnimo na novo iskati in prositi Boga, naj spet okrepi naše zaupanje. Kajti zaupanje ni nekaj, kar lahko dosežemo, ampak nekaj, kar nam je podarjeno. Če bi to zaupanje zavrgli, bi se prikrajšali za eno najpomembnejših opor v življenju. Zaupanje v Boga pomeni, da svojega malega življenja pa tudi dogodkov in izkušenj tega sveta ne vidim kot zaključenih ali popolnoma prežetih z menoj, temveč jih položim v Božje roke. Ker vem, da so v njegovih rokah, začnem na življenje gledati povsem drugače.

Ne zavrzite svojega zaupanja! Držite se ga tudi ob razočaranjih, ki jih doživljate. Zaupanje v Boga je tisto, kar nas ohranja.

Gerhard Mellert