Nihče ne mara, da mu kdo govori, kaj naj dela ali česa naj ne dela. Otroci se upirajo pravilom svojih staršev, mladi menijo, da so prepričanja staršev ozkogleda, pa tudi odrasli iz različnih vzgibov iščejo svoje poti. Ali Bog ne pozna človeške želje po neodvisnosti in samouresničevanju? V vsakem primeru ta želja ni posledica greha, saj je Bog že pred padcem dal zgoraj zapisano zapoved in napoved – očitno iz upravičenega razloga. To pa je povezano z Božjo naravo in človeško naravo, kakršno Bog želi, da bi jo imeli.

Bog ljubi in daje svobodo, od nas pa si želi prostovoljnost. Adamu je dal oboje – sicer z opozorilom, vendar brez omejitev. Adam je moral imeti možnost, da se sam odloči imeti odnos z Bogom. Z drevesom spoznanja je dobil priložnost za to.

Kot je znano, je Bog s tem zelo tvegal, kakor kaže človekov padec v naslednjem poglavju Prve Mojzesove knjige. Adam in Eva sta sprejela usodno odločitev, izkoristila svobodo, ki jima jo je dal Bog, in se odvrnila od njega. Kaj pa Bog? Takoj je bil pripravljen nositi neizogibne posledice človekovega padca. Namesto z očitki se je odzval z edinstvenim sporočilom: Vse bom spet spravil v red. Dolgo zatem je Jezus umrl na križu, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal v raju.

Ta zgodba na impresiven način prikazuje bistvo krščanske vere. Temelji na svobodni volji, dani v raju, in na osebnem odnosu z Bogom. Vernik zavestno reče Bogu ‘da’, želi živeti z njim, mu zaupati in verjeti. Na Božji strani sta namreč brezmejna ljubezen in njegova zvestoba lastnim načelom: Bog sam je prevzel posledice zlorabljene svobode ter iz ljubezni do človeka umrl po lastni volji. V tem se zame skriva eden najbolj prepričljivih argumentov za resničnost krščanske vere: jaz nisem suženj in Bog ni despot. Pravzaprav želi, da imam svobodno voljo, in se žrtvuje, da bi jo lahko uresničeval.

Heinz-Ewald Gattmann